Božič
Sneg naletava in božič žari,
nam misli bistri in vse se iskri.
Ko snežinke zaplešejo, še nas spodbudijo,
da se zavrtimo s prijetno melodijo.
Smrečica je postavljena,
lepo okrašena,
pod njo pa darila so položena.
piškoti dišijo,
otroci se veselijo,
ko darila dobijo.
V kaminu ogenj zagori,
toplina od njega se širi
in ogreva vse ljudi.
Skrivnostni večer se budi,
nekaj zazvoni
in to so zvončki božičkovih sani,
ki k otrokom odhiti, da jih obdari.
Odraslim nasuje dobrot,
zdravja in sreče ima polne vreče.
Za vsakega nekaj
po svetu nameče.

Iza Emeršič in Tadej Srečkovič 5.a
Mentorica: Irena Golob

Ježek bežek

Ježek bežek kam hitiš,
a si hruške ti želiš?
Zlate hruške zrele so,
s soncem obsijane so.

Zlato sonce greje jih,
v zlato barvo barva jih.
Zlate hruške sladke so
in si jih želi vsakdo.

Ježek bežek beži no,
da ti hruške ne gredo.
Hitro, hitro brž čez planke
in čez dolge Karavanke.

Ježek bežek brž v tek,
pa želim ti dober tek.

Aleks Orešek 5.a
Mentorica:Irena Golob

Hruška raziskuje

Pred nekaj leti je stara hruška obrodila sočne, rumene hruške.
Hruške so rasle in rasle in razmišljale, kakšne bodo, ko odrastejo.
Neke, še posebej mrzle, noči je bila nevihta, veter je neprijetno
pihal in žvižgal. Pet lepih hrušk je odtrgal in popadale so na tla. Veter
se je nesramno zarežal, ko je slišal zvok padcev.
Zgodaj zjutraj so bili ježi budni in iskali so hrano. Majhen ježek ni bil lačen. Zagledal je majhno hruško in jo vprašal,če gre z njim raziskovat.
»Ne morem,« je rekla hruška, »nimam nog.« Ježek je razmišljal, kaj naj stori. Nekaj časa je razmišljal, nato pa na ves glas rekel:« Posvetilo se mi je! Nabodel te bom!« » Bo bolelo?« je vprašala. »Ne,« je lenobno odvrnil jež. Začel se je valjati po tleh, da bi nabodel hruško.
»Ti je slabo?« je prestrašeno vprašala hruška. »Pa te imam,« je zmagoslavno rekel jež. »Tako, sedaj pa greva raziskovat.« In sta šla. Morda še sedaj raziskujeta.

Ema Kukovec 5.a
Mentorica: Irena Golob

Spoznal sem cigansko deklico

S starši smo odšli na krajše počitnice v Mursko Soboto. Tam smo bili nekaj dni skupaj,
nato so starši odšli domov. Jaz sem še nekaj dni ostal z njihovimi prijatelji. Ker mi je bilo dolgčas, sem ob večerih hodil na krajše sprehode. Ravno na teh sprehodih sem spoznal cigansko deklico. Ime ji je bilo Lajla.
Vsak večer sva hodila na sprehod in se spoznavala. Povedala mi je, da živi čisto drugače kot jaz. Ugotovil sem tudi, da ne zna gladko brati in pisati. Tudi računanje ji ni šlo kaj prida. Potožila se mi je, da se v šoli zaradi tega iz nje norčujejo. Hotel sem ji pomagati. Vsak večer sva skupaj vadila in počasi je napredovala. Vesel sem bil, da sem ji lahko pomagal.
A moje počitnice so se že bližale h koncu. Na dan, ko so pome prišli moji starši, sem se hitro šel poslovit od Lajle. Povedala mi je, da mi bo vedno hvaležna za ves moj trud. Ko so me starši vprašali, kakšne so bile počitnice, sem jim rekel, da zelo poučne in pisane ter prijetne.

Žan Križan, 5.a OŠ Mladika
Mentorica: Irena Golob

Čarobna zima

Nekoč pred davnimi časi je v majhni vasi živel deček Maj. Imel je zelo rad zimo. Ko je bila zima, so se on in njegovi prijatelji radi kepali, drsali ter gradili snežake in igluje.

Toda to leto ni bilo belo, kot je bilo včasih v mali vasi. Maj je bil žalosten, ker ni bilo snega. Pa tako si je želel preizkusiti nove sani. Minil je že en teden brez snega. Maj se je odločil, da bo šel poiskat sneg in zimo. Spakiral je vse stvari in se odpravil na pot. Začelo se je mračiti. Zagledal je jamo, v kateri bi lahko prespal. Šel je vanjo, tam zakuril ogenj in razprostrl spalno vrečo. Ko se je sprehajal po njej, je zagledal sliko, kjer je bil narisan človek oz. otrok. Videti je bil podoben njemu. Slike so se nadaljevale. Videl je, da tisti otrok sedi na nekem kamnu. Iz stene so prihajale nekakšne čudne figure. Maj se je spotaknil, ko je opazoval slike. Padel je na tisti kamen kot na sliki in stena se je odprla. Maj se je prestrašil. Iz senc se je prikazala neka majhna podoba. Vedno bolj se mu je približevala. Maj se je skril za kamen. V strahu je opazoval, kako se mu je bližala. Ko se je prikazala izven sence, je videl trolu podobno figuro. Še in še se mu je približevala, dokler ni pogledala za kamen, za katerim se je skrival. Zahihitala se je. Maj je pogledal gor. Ustrašil se je in skočil stran. Še bolj se je podoba trola zasmejala.

Maj je vprašal: »Kaj je pa tako smešnega?«

Podoba mu odgovorila: »Ti, ti si smešen!«

Maj se je počasi približeval. »Kako pa ti je ime?« je vprašal Maj.

»Meni je ime Trif. Kako pa je tebi?« je odgovoril mali trol. »Meni pa je ime Maj,« je odgovoril.

Malo sta se še pogovarjala. Nato pa je Trif rekel nekaj, kar je pritegnilo Majevo prozornost. Rekel je, da v njegovi vasi vedno z neba pada nekaj belega in mrzlega, iz česar lahko narediš krogle. Maj se je zasmejal in takoj vedel, da je to sneg.

»Iz njega lahko narediš snežene kepe, igluje in snežake,« pravi Maj.

»Ali res misliš, da je to sneg?« ga je vprašal Trif.

»Seveda,« je odvrnil Maj.

Trif je Maju rekel, da mu ga lahko pokaže. Maj se je seveda strinjal. Šla sta v Trifovo vas. Res je bila bela. Maj je takoj prepoznal sneg in Trif mu je razkazal vas. Maj je bil vesel, ker je lahko spet videl sneg. Nenadoma je pred seboj videl kepo, ki je letela naravnost v njegov obraz. Ko si je z obraza pobrisal ves sneg, ni mogel videti nikogar v bližini, razen Trifa, ki se je hihital. Iz igluja je zaslišal smeh. Počasi se je približeval in dobil še eno kepo v obraz. Ko si je tudi to izbrisal z obraza, je šel v iglu s snežnimi očali, ki jih je vzel s seboj. Še sreča, da jih je imel, saj je vanj priletela še ena kepa. Zdaj je videl malega hudobneža, ki mu je metal kepe. V roki je imel še eno in ko je v iglu stopil še Trif, je kepo vrgel tudi njemu. Ko si je Trif pobrisal sneg z obraza, je videl, da je to njegov mlajši brat Truf.

Maj je vprašal: »Kdo je to?«

»Moj mlajši brat Truf,« mu je odgovoril Trif.

Skupaj so zlezli iz igluja. Maja je zanimalo, kje so vse hiše. Trif mu je povedal, da so skrite pod zemljo zaradi Ledenega kralja, ki bi jih uničil, saj so bile v njegovih očeh grde.

»A ga niste vprašali, kaj bi lahko naredili, da ne bi bile več grde v njegovih očeh,« je vprašal Maj.

»Saj smo, ampak potem bi morale biti iz čistega ledu. To smo naredili, a so bile premrzle za nas, saj smo navajeni na toploto,« pove Trif.

Šli so naprej.

Maja je nekaj zbegalo in je vprašal: »Kako dolgo pa že sneži?«

»Hm … že tri tedne. Ledeni kralj je rekel, da bo v deželo prineslo malo življenja, saj ga je po njegovem okusu premalo. A je delovalo le pri štirih, pri meni, bratu, prijatelju Tiksu in prijateljici Tiksi,« je še povedal.

Šli so k Trifu domov. Tam so se še pogovarjali in jedli piškote ter pili kakav. Čez nekaj časa sta prišla Trifova prijatelj Tiks in njegova sestra Tiksi. Še malo so se pogovarjali, ko je Maj vprašal, kje so njihovi starši. Trif je razložil, da so njegovi starši sužnji Ledenemu kralju. Le ob petkih jih lahko obiščejo in gredo ven na sprehod. Prijatelja sta kmalu odšla. Maj je Trifu rekel, da jih bo osvobodil.

»Če je tako, boš potreboval ognjeni meč. Samo ta je dovolj močan, da ga premaga,« pove Trif.

Naslednji dan je šel Maj iz vasi, spakiral stvari ter šel na pot za ognjenim mečem, kot mu je naročil Trif. Hodil je in hodil. Vse skupaj je hodil 9 dni. Ko je končno prispel, je pred seboj videl ogromno steno, ki je na sredini imela luknjo. Splezal je do nje in v njej zagledal nekaj sijočega. Maj je domneval, da je to ognjeni meč. Splezal je vanjo in zagledal čuvaja ognjenega meča. Bil je narejen iz kamna, oborožen s katano in zelo velik. Maj se je splazil do meča, a ga je varuh zagledal in začel loviti. Podirala sta vse pred seboj. Ker je bil Maj majhen, se mu je uspelo skriti v razpoko stene. Čuvaj se je z vso silo zaletel v steno in se razbil na več tisoč majhnih delcev, le katana je ostala cela. Maj je hitro vzel meč in šel nazaj v vas. Ko je videl, da je stena odprta, je mislil, da jo je pozabil zapreti. Zagledal je led in sneg. Takoj je vedel, da je tu bil Ledeni kralj. Ko je stopil noter, je bilo vse pokrito z ledom. Hitro je šel do Trifove hiše. Nikjer ga ni bilo. Njegovo zadnje upanje je bilo, da je bil v igluju. In res je bil v igluju ves premražen. Maj ni vedel, kaj naj naredi, potem pa se je spomnil, da ima ognjeni meč. Potegnil ga je iz nahrbtnika in se počasi z njim približal Trifovemu obrazu. Led okoli njega se je začel topiti, kmalu je oživel.

Maj ga je vprašal: »Kaj se je zgodilo?«

»Ledeni kralj se je zgodil,« je odvrnil Trif.

Zaslišala sta hudoben smeh. Maj je pogledal iz igluja in zagledal Ledenega kralja. Maj je skočil ven in se zagnal vanj. Ko je bil že skoraj pri njem, je Ledeni kralj rekel: »Si ti tisti, ki me hoče premagati? Legenda pravi, da boš prišel in rešil to vas. A kolikor vidim, nimaš ognjenega meča. Zlahka te bom premagal!«

»A res?« je rekel Maj in iz nahrbtnika izvlekel meč.

Začel se je dvoboj. Vse je bilo videti kot, da bo Maj izgubil. Toda ko se je zbral, mu je meč dal neko posebno moč, s katero je Ledenega kralja spravil na tla in osvobodil Trifove in druge starše.

Tedaj je začelo snežiti in veselje se je vrnilo. Maj je prisegel, da bo pomagal vsem, ki potrebujejo njegovo pomoč. Vrnil se je v svojo vas in se začel igrati v snegu. Preizkusil je tudi svoje nove sani.

Nuša Malek, 5. b

Čudežni deček

Nekoč pred davnimi časi in za devetimi gorami je bil svet okrogel. Vsaka stvar je bila okrogla. Nekoč so gradovi komaj zdržali ljudi, ker se je vse premikalo in delavci so naredili gradove tako slabo, da so se takoj porušili, ko si stopil gor.

Deček, ki je imel čudežno moč, je postavljal gradove kar tako, da so se naenkrat pokazali in se niso nikoli zrušili. Naredil je tudi ravna tla, česar ni mogel narediti nihče drug.

Imel je tri starejše brate in enega mlajšega. Nikomur, razen svojemu mlajšemu bratcu, ni povedal, kako je dobil to moč. Ta je obljubil, da skrivnosti ne bo povedal nikomur.

Živel pa je nesramen mesar, ki je slišal za to in je že zdavnaj hotel imeti to moč. Deček je bil hitrejši od njega in je pobral to moč pred njim. Hudobni mesar ga je želel ubiti. Ga je že poskusil, a sta bila kralj in kraljica na trdnjavi in da ga ne bi videla, se je raje obrnil vstran in šel delat svoje delo.

Čez nekaj časa se je spet spomnil na dečka. Prišel je do gradu in potrkal. Spustili so ga noter in kralju je dal meso ter ga vprašal, ali gre lahko pogledat dečka. Kralj je dovolil. Šel je do dečka in ga hotel ubiti, a je nenadoma v sobo vstopila kraljica. Mesar je nož hitro skril. Kraljica in deček sta si nato šla ogledat sončni zahod, mesar pa je odšel.

Čez nekaj časa je spet poskusil dečka ubiti, a mu ni uspelo, ker je bil ta na gori.

Poskusil je še enkrat, ko je bil kralj z dečkom sam na gradu. Kralj mu je dovolil vstopiti v grad in mesar mu je dal meso. Ko je vstopil v sobo, je dečku zapičil nož v srce. Toda dečkova moč je bila neskončno velika in vbodna rana je kar izginila. Deček je bil živ in zdrav, mesar in nož pa sta izginila za vedno.

Živeli so srečno do konca svojih dni.

David Aleksej Pečnik, 5. b

Deček in žoga

Nekoč pred davnimi časi in za devetimi gorami je živel deček s svojo družino. Bili so zelo revni.

Deček je zelo rad igral nogomet, a doma niso imeli žoge. Sam si jo je naredil iz slame. Deček je zelo rad brcal to svojo žogo.

Nekega dne pa je prišel v vas neki gospod in je opazil dečka, kako spretno brca žogo. Deček ga ni opazil. Čez nekaj časa je gospod poklical dečka k sebi. Gospod je rekel: »Bi imel pravo žogo, takšno, kot jo imajo pravi nogometaši?« Deček je prikimal.

Gospod mu je rekel, da mu bo podaril pravo nogometno žogo, a bo moral upoštevati določena pravila. Deček je obljubil, da bo upošteval vse, kar mu bo gospod rekel.

Gospod mu je povedal, da te žoge ne bo smel nikomur posoditi in bo moral zanjo zelo lepo skrbeti. Deček je obljubil, da bo upošteval vse, kar mu je gospod povedal. In res se je držal dogovora.

Bil je zelo srečen, saj je dobil pravo nogometno žogo. Tudi njegovi starši so bili zelo veseli, saj so vedeli, da si je deček žogo zelo želel.

Tako so živeli srečno do konca svojih dni.

Sabur Ali, 5. b

Deklica in metulj

Pred davnimi časi  za tremi gorami je živela deklica. Imela je še tri sestre, ona je bila najmlajša. Starši so že umrli, zato je najstarejša sestra skrbela za vse.

Deklica je bila skoraj cele dneve zunaj. Zelo rada je imela metulje. Nekega dne je prišel zelo močan dež. Deklica je videla metulja, ki ni mogel več leteti. Stekla je ponj. Metulj se ji je zahvalil. Deklica se je prestrašila, saj je razumela, kar ji govori. Šla je do najstarejše sestre in povedala, da razume govorico metuljev. Potem ji je razložila, da ima edina v družini tako moč.

Po tem dogodku se je vsaki dan družila z metulji. Deklici se je nekoč zgodilo, da jo je nekdo hotel zgrabiti, pa ji je priskočil na pomoč metulj in jo rešil.

Drugič, ko je padla, ji je metulj spet pomagal.

Metulj je deklici pomagal zmeraj, ko ga je potrebovala. Ni pa pomagal sestri, ki ni verjela, da ima deklica takšno moč.

Sčasoma je tudi starejša sestra ugotovila, da najmlajša sestra govori resnico, da ima res sposobnost, da razume govor metuljev in ji je začela verjeti. Tako so živele srečno do konca svojih dni.

Lucija Hajdinjak, 5. b

Deklica in volk

Pred davnimi časi je za devetimi hišami živela siromašna deklica. Njena starša zaradi prezaposlenosti nikoli nista bila doma.

Vedno, ko sta prezaposlena starša odšla v službo, se je deklica izmuznila v gozd k bližnjemu ribniku.

V času zime si je oblekla mamino belo jakno, obula očkove stare čevlje in nadela svojo raztrgano kapo.

Ko je spet prišla k ribniku, je bil zaledenel. Tri leta stara deklica, ki še ni vedela veliko, je stopila na led. Led se je zaradi njene teže zlomil in deklica je padla v ribnik.

V bližini je bil izgubljeni volk. Zaslišal je pljusk vode. Z najhitrejšimi koraki je prišel do uboge deklice. Glavo je dal pod vodo in videl deklico na dnu ribnika. Skočil je v vodo in s svojimi močnimi zobmi zgrabil deklico za jakno. Z nogami je krilil in krilil dokler ni z deklico prišel na površje. Odložil jo je na snegu, kjer je začela zmrzovati.

Volk se je odločil, da bo za deklico skrbel dokler se ne bo zbudila. Odnesel jo je v svoj začasni brlog. Na smrt prehlajena deklica se je zbudila. Ni se prestrašila volka, ker še ni vedela, da se je volka treba bati.

Pozdravila ga je in kihnila. Volk je zatulil. Siromašna deklica se je poslovila, saj je bilo že zelo pozno. Kakor hitro je lahko, je hitela domov, se preoblekla in odšla spat.

Zaposlena starša sta se vrnila domov. Mama je videla svojo belo jakno, ki je bila vsa premočena in zasnežena, od volkovih zob pa tudi malo uničena. Bila je tako jezna, da bi tisti čas hčerko najraje poslala v gozd za tri dni. Oče je bil še bolj jezen, ko je videl svoje najljubše čevlje premočene. V gozd bi jo poslal za sedem dni.

Naslednje jutro, ko se je deklica prebudila, je videla jezna starša, ki sta stala pri njeni postelji. Mama je rekla, da sta se z očetom odločila, da jo z veliko hrane pošljeta v gozd za tri dni, da bo razmislila o tem, kar jima je storila.

Deklici so že skoraj pritekle solze, tako kot mami in očetu, a je kazen brez besed sprejela.

Šla je naravnost v volkov brlog, toda volka ni bilo tam. »Kje bi lahko bil?« si je mislila sama pri sebi.

Med  tem časom je volk šel na dom deklice. Staršev zaradi službe ni bilo doma. Kar sam je vstopil. S svojimi močnimi zobmi je prijel sliko, na kateri so bili naslikani deklica in njena starša. Nesel jo je v svoj brlog. Tam je našel deklico, ji pokazal sliko in jo pogledal z žalostnimi očmi. Deklica se ni zmenila zanj in je zaspala nazaj.

Volk ni odnehal. Šel je nazaj na njen dom in počakal njena starša. Zelooo dolgo je čakal. Mislil je malo zadremati, ko je zagledal luči avta. Iz avta sta stopila dekličina starša. Volk je noro in glasno tulil. Žena se ga je prestrašila in mož tudi. Volk je na hrbtu nosil sliko, ki jo je prej ukradel.

Mama in oče sta bila jezna, ker je ukradel sliko, saj je bila to edina slika, na kateri so bili skupaj kot družina.

Volk je hitel v svoj brlog, mama in oče pa sta mu sledila. Ko sta prišla do brloga, sta videla ubogo, osamljeno hčerkico, ki je spala. Mama jo je zbudila in poljubila na lica. Tega prej nikoli ni počela. Oče je naredil enako. Deklica je bila presenečena in končno je začutila, kako je, če te ima nekdo rad.

Čez nekaj dni je tudi volk našel svojo družino. Poslovil se je od deklice in njene družine. Od takrat naprej je vsak s svojo družino živel srečno življenje.

Tjaša Petrovič, 5. b

Deklica s čarobno violino

Pred davnimi časi je s starši v majhni kočici blizu gozda živela deklica. Bila je lepa in prijazna. Starši so bili revni, zato jim je običajno na polju pomagala tudi sama.

Nekega dne pa ji je mati naročila, naj odide v vas po nekaj kruha. Deklica je vzela vodo in mošnjiček, v katerem je bil denar. Čakala jo je zelo dolga pot. Odpravila se je. Šla je mimo gozda in tam srečala starko. Starka jo je prosila, če ji lahko da kaj vode in denarja. Deklica je bila prijazna in ji je dala, kar jo je prosila. Starka se je zahvalila in ji podarila violino. Deklica jo je vprašala, kaj naj z njo. Starka pa ji je odgovorila, da je ta violina čarobna. Deklica ji ni verjela, a ni povedala na glas svojih misli. Zahvalila se je in odšla naprej. Ko je prišla do vasi, je kupila kruh in se vrnila domov. Starša sta bila bolna, kašljala sta in težko dihala.

Mati je poklicala deklico k postelji in ji povedala, da je prišel njen čas. Povedala ji je, da jo ima zelo rada in da naj poskrbi zase. Nato je zaprla oči in umrla. Kmalu je umrl tudi oče. Deklica je jokala in jokala, ker je ostala sama brez staršev. Bila pa je tudi brez denarja za preživetje. Spomnila se je, da kralj v gradu išče služkinjo. Odločila se je, da se bo najprej dobro naspala, potem pa bo odšla na grad prosit za službo. Spala je in spala. Zbudila se je, se hitro oblekla in uredila in se brž odpravila proti gradu. Ko je prispela do gradu, je videla, da je kralj odslovil še zadnje dekle. Prestrašila se je, ker je mislila, da ima kralj previsoka pričakovanja. Vseeno je stopila pred kralja in ga prosila za službo. Kralj je odslovil vsa druga dekleta, zato jo je moral sprejeti, če je hotel imeti služkinjo. Od tistega dne dalje je delala v gradu.

Čez čas je deklica ugotovila, da ima kralj sina, ki si išče ženo. Deklica se je zaljubila vanj, a je vedela, da se kraljevič ne bo poročil z navadno deklino. To jo je žalostilo, a vedela je, da tako pač je in se je s tem sprijaznila. Pridno je hodila v službo in vsak dan zaslužila po en mošnjiček denarja. Nekega dne pa si je v službo vzela violino. Ko je opravila vse svoje delo, je odšla v klet, jo vzela v roke in začela nanjo igrati. Čeprav se je ni nikoli učila, je po celem gradu odmevala prekrasna melodija. Kraljevič je zaslišal glasbo in bil očaran. Sledil je zvoku in kmalu ugotovil, da prihaja iz kleti. Imel pa je veliko skrivnost. Bal se je temnih prostorov. Ni si upal v klet in si je sam pri sebi rekel vsak dan rekel, da bo šel naslednji dan.

Deklica je vsak dan igrala in kraljevič je vsak dan, ko je zaslišal prelepo melodijo, rekel, jutri pa res pogledam v klet, da vidim, kdo tako lepo igra.

Dnevi so minevali in nekega dne je res zbral ves svoj pogum in se odpravil pogledat v klet. Prav hitro je ugotovil, da na violino igra njihova služkinja. Ko ga je deklica opazila, se mu je začela opravičevati. Kraljevič je bil ves očaran in je deklico vprašal, če bi se poročila z njim. Deklica je brez premišljevanja rekla da.

Čez nekaj dni sta se poročila. Kralj je kraljeviču za poročno darilo podaril violino.

Bila sta srečna in živela srečno do konca svojih dni. Še zdaj, če dobro prisluhnete, slišite, kako igrata pesmi dobrote in sreče.

Hana Iskra, 5. b

Deklica v sanjah

Nekoč pred davnimi časi za devetimi gorami in devetimi vodami je živela revna družina. Mama ni imela službe, oče pa prav tako ne. Imela sta eno hčer, ki je bila zelo pridna in je rada pomagala.

Neki večer, preden je šla spat, ji je mama povedala zgodbo o čarovnici, princeski in poniju. Pozorno je poslušala. Slišala je, da lahko letiš, vendar je takoj pomislila, da v resnici ne moreš. Ko je zaspala, se je pogreznila v nenavadne sanje.  Sanjala je, da je šla po travniku in padla v luknjo. Zaklicala je: »NA POMOČ, NA POMOČ!« Nihče je ni slišal, ker ni bilo nikjer v bližini ne hiš ne ljudi. Pot jo je vodila pod zemljo in ni vedela, kje je. Kar naenkrat se je pred njo pojavila strašna hiša. To je bila hiša nesramne čarovnice, ki si je ni nikoli želela spoznati oziroma srečati. Bila je čisto tiho. Naenkrat so zaškripala vrata na hiški in prikazala se je majhna senca. To je bila čarovnica. Pogledala je proti deklici in rekla s hripavim glasom ha, ha, ha. Deklica se je še bolj ustrašila in se skrila za bližnjim drevesom. Hudobnica je počasi hodila po stopnicah navzdol. Bilo je temno nebo in nad hišo se je bliskalo. Na travniku so se naenkrat pojavile čudne živali, ki jih deklica še nikoli ni videla. Te živali so imele medvedji trebuh, veveričjo glavo, štorkljasti kljun, dihurjev rep, človeške uhlje, netopirjeva krila in žabje krake. Bilo jih je na tisoče in tisoče. Oglašale so se kot pes. Čarovnica je začela vpiti: »Vstran, vstran, ve bolhe!« Živali pa se niso dale motiti. Naenkrat so se začele vrteti, da bi naredile vrtinec. Prvič jim ni uspelo. Drugič so tekale prepočasi. Šele tretjič jim je uspelo. Vrtinec je bil premočan, da bi ga čarovnica premagala. Odpihnil je čarovnico, deklico in vse, kar je bilo naokoli. Deklica se je zbudila nekje na kamnih. Videla je, da prihaja k njej vila. Začarala jo je v princesko. Imela je bleščečo se obleko in zlate čeveljčke. Opazila je, da je v prečudovitem kraju. Ta dan naj bi si princeska izbrala princa. Vsi so hodili k njej, a nobeden ji ni bil všeč. Vrsta se je manjšala. Kar naenkrat pa je k njej prišel prelep mladenič in jo prosil za roko. Princeska je brez obotavljanja privolila. Imeli so zabavo, naslednji dan pa sta se poročila. Skupaj sta bila vesela in imela nekaj otrok. Princeska je imela tudi ponija. Otroci so radi poleteli z njim v nebo. Nekega dne pa se je zgodila nesreča. Eden izmed otrok je padel in močno jokal. Hitro so ga odnesli v bolnico, kjer so ga temeljito pregledali. Na izvide so morali kar nekaj časa počakati. Vsi so bili zelo zaskrbljeni, ker niso vedeli, kaj mu je. Drugi dan so jim sporočili, da ima zlomljeno roko in zviti gleženj.

Takrat se je deklica zbudila iz sanj. Stopila je k oknu, da bi poklicala ponija. Klicala je: »Poni, poni, pridi pome!« Ni prišel. Odšla je k mami in očetu ter jima povedala, kaj se ji je zgodilo. Mama in oče sta se spogledala in rekla: »Ti najina princeska, včeraj si preveč dobro poslušala pravljico in to noč si močno sanjala.« Deklica je malo žalostna odšla v svojo sobo. Vseeno je bila vesela, da je sanjala kaj takega.

In srečno je do konca svojih dni živela le, kadar je zaspala in odpotovala v svet sanj. Če dobro pogledate v nebo, vidite, tam daleč med zvezdami, princesko s ponijem.

Maja Kristovič, 5. b

Kraljeva ozdravitev

Nekoč pred davnimi časi je živel star kralj s tremi sinovi.

Nekega dne je oče rekel najstarejšemu sinu: »Pojdi v svet in poišči hudobno čarovnico. Tam boš našel zdravilo, ki me bo pozdravilo te visoke starosti.« Najstarejši sin je odšel. Dolgo je hodil in se tudi izgubil. Vprašal je ptičko, če mu lahko pomaga. Ptička mu je rekla, da mu lahko pokaže pot, če ji prinese zlato jabolko. Odšel je iskat jablano in jo tudi našel. Utrgal je eno jabolko in ga nesel ptički. Ptička pa mu je povedala, da je tam, za tisto goro hiša hudobne čarovnice. Brž se je odpravil na pot. Ko je prišel k hiši zlobne čarovnice, ga je čarovnica zagledala in spremenila v kamen. Enako se je zgodilo z drugim sinom. Tudi on je s pomočjo ptičke našel hišo čarovnice in tudi njega je čarovnica spremenila v kamen. Enako je bilo s tretjim sinom, ki je srečal ptičko in vprašal, kje živi zlobna čarovnica. Tudi njemu je rekla, da naj ji da zlato jabolko in mu bo pokazala pot. In tako je tudi bilo. Tretji sin se je odpravil za goro do hiše hudobne čarovnice. Ko je prispel do hiše, je videl svoja dva brata, kako kot kamniti skulpturi stojita pred hišo in krasita njeno okolico.

Čarovnica je spala, zato se je čisto tiho prikradel v hišo in vzel čarobni napoj. Čarovnica se je prebudila in ugotovila, da je zunaj pozabila čarobno palico, da bi najmlajšega brata lahko spremenila v kamen. Brat je vzel napoj za okamenelost in on njo spremenil v kamen. Hitro je odčaral brata in skupaj so odhiteli domov.

Očetu so izročili čarovni napoj. Ko ga je popil, je ozdravel in skupaj so živeli srečno do konca svojih dni.

Nejo Fras, 5. b

Ledena pošast

Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami bila jama. V njej je živela pošast, ki je bila zamrznjena v ledu. V to jamo je rad hodil neki deček s starši in tudi drugi ljudje.

Nekega dne so šli v jamo jest sladkorne penice. Oče je prižgal ogenj, sin je odprl vrečko s sladkornimi penicami in začeli so jih peči. Od toplote ognja se je začel taliti led in pošast se je prebudila. Spustila je tako čuden zvok, da so se vsi, ki so bili v jami, prestrašili in zbežali domov.

Na poti so srečali soseda in mu povedali, da se je pošast v jami prebudila. Ravno je bil namenjen tja. Ko je prišel v jamo, je zagledal velike rdeče oči in zaslišal čudne rjoveče zvoke. Ustrašil se je in zbežal domov.

Vsem sovaščanom je prepovedal, da se je v jami prebudila pošast in jih opozoril, naj ne hodijo tja.

Tako je tudi bilo. Nihče ni več hodil v jamo, saj jih je bilo zelo strah. Pošast pa je bila iz dneva v dan bolj osamljena.

Nekega dne so imeli zabavo. Vsi so bili zelo srečni in veseli, le dečka in njegove starše je skrbelo za pošast v jami. Šli so do jame in ji nastavil nekaj hrane. Skrivoma so opazovali, kaj se bo zgodilo. Pošast je previdno pokukala iz jame, vzela hrano in jo hitro pojedla. Bila je sestradana.

Deček je skupaj s starši vsak dan hodil do jame in nosil hrano za lačno pošast. Pošast si je opomogla in sčasoma so se ji lahko približali. Ljudje se je več niso bali in tako so srečno živeli do konca svojih dni.

Amadeja Berghaus, 5. b

Mladički, ki odganjajo lovce

Nekoč je za devetimi gorami živela pošast. Podirala je gozdove in uničevala naravo. Na drugi strani devetih gora je živel volk s tremi mladiči.

Nekega dne je volk zaslišal rjovenje pošasti. Ta pošast je bila njegova prijateljica. Bila je prijazna, zato je vedel, da nekaj ni v redu, ker rjovi. Rjovenje je strašilo tudi njegove mladiče. Rekel jim je, naj ostanejo lepo doma, on pa bo šel pogledat, zakaj njegova prijateljica pošast rjovi.

Odpravil se je na pot. Njegovi mladiči so bili radovedni, zato so skrivoma odšli za njim. Njihov oče tega ni opazil, saj so bili spretni kot on. Ko je potoval, je videl veliko podrtih dreves. Nenadoma je pred sabo zagledal velik jarek, zraven njega pa drevo. V glavo mu je šinila ideja, da lahko spleza na drevo in tako prečka širok jarek. Poskusil je splezati na drevo, a mu ni uspelo. Poskusil je še enkrat,  a spet ni šlo. Tretjič pa je kar poletel na drevo in preskočil jarek.

Njegovi mladiči so opazovali, kako je šel čez jarek. Naredili so enako kot oče in srečno prišli na drugo stran jarka. Volk je nadaljeval pot. Ko je prispel, se je eden od mladičev spotaknil in oče volk jih je opazil. Vprašal jih je, kaj delajo sami tako daleč v gozdu. Odgovorili so, da jih je zanimalo, če bo premagal pošast. Oče jim je razložil, da se sploh ne bo boril z njo in da gre samo pogledat, zakaj rjovi.

Mladiči so očeta prosili, da bi šli z njim do pošasti, če so že prišli tako daleč. In tako so nadaljevali pot skupaj. Ko so prispeli, so videli samo podrta drevesa in slišali rjovenje. Sledili so zvoku rjovenja. Nenadoma so zagledali pošast, okrog nje pa lovce, ki so imeli puške usmerjene v pošast. Oče volk je rekel mladičem, naj ostanejo skriti, ampak tokrat naj mu res ne sledijo.

Oče volk je stekel in hotel odgnati lovce. Mladičem se je zdelo to zelo zabavno, zato so tudi oni odšli k lovcem. Prvi mladič je lovcu začel puliti lase, drugi trgati majico, tretji pa gristi čevlje. Njihov oče jih je z občudovanjem gledal in se smejal prestrašenim lovcem. Lovci so bežali na vse strani. Ko so vi pobegnili, sta se volk in pošast končno lahko pozdravila. Pošast je pozdravila tudi volčje mladiče in se jim zahvalila za pomoč.

Zmenili so se, da gredo po gozdu iskat lovce. Čez nekaj časa so zaslišali strele pušk. Odhiteli so za zvokom poka. Zagledali so skoraj mrtvega medveda. Pošast je lovcu vzela puško in jo vrgla daleč stran, lovca pa dala na drevo. Vsi skupaj so odnesli medveda v brlog in mu pomagali. Medved se je zbudil in jih vprašal, kje je in kaj se mu je zgodilo. Razložili so mu, da ga je lovec ustrelil in da so mu oni pomagali. Ko je bil spet pri močeh, se jim je zahvalil, da so ga rešili in se poslovil. Poslovili so se tudi volčji mladič in volk ter odšli. Na poti so srečali še sedem lovcev, ki so jih brez težav tako prestrašili, da so zbežali kolikor hitro so jih nesle noge.

Odšli so domov v gozd, v katerega ni nikoli več vstopil noben lovec in srečno živeli do konca svojih dni.

Matic Hliš, 5. b

Svet kock

Pred davnimi časi za tremi galaksijami so bili fant, pujs, debeluh, punca in izumiteljica nerazdružljivi prijatelji. Družili so se v drevesni hiški.

Nekega dne je bilo tekmovanje grajenja. Bili so pripravljeni na ta dvoboj. Fant jih je poimenoval Skupina zmag. »Tri, dva, ena, gradite,« je rekla voditeljica. V Skupini zmag so gradili raketni stroj v obliki zombija. Njihova nasprotna skupina se je imenovala Ozeloti. Imeli so skupinski pozdrav. Njihova skupina je zgradila mavrico. Ozeloti so vedeli, da bo Skupina zmag skupno zmagala. Eden iz njihove skupine je postavil kocko lave. Pujs se je spekel in zbežal v gozd. Fant je šel po pujsa v gozd. Bila je noč. Ponoči so se pojavile pošasti. Ko dan postane noč, se vse spremeni. Fant je šel iskat pujsa in ga našel. Obkrožile so ju pošasti, zato je fant izvlekel meč in jih ubil, eno za drugo. Na pomoč je priskočila še punca, ki ga je povabila, da gre z njo, da mu bo nekaj pokazala. Rekla mu je, da je tam čarovnik, ki jo je prevaral. Prosila je fanta, da ji ga pomaga uloviti.

Pokvarila sta kokošji stroj, da bi prišla mimo stražarja. Pridružili so se jima prijatelji ter eden iz druge skupine Ozelotov. V vitezovi zgradbi je čarovnik ustvaril nepremagljivo pošast Veneževo nevihto. Posrkala je vse kocke, ki jih je zagledala. Tako si je povečala svojo moč. Prijatelji so bežali, koliko hitro so jih nesle noge.

Hitro so šli v junaški tempelj vode in se pripravili na boj za življenje. Najprej so zgradili ultimativno bombo. Fant je rekel: »Hitro, hitro, nimamo več časa.« »Izvoli,« je rekla izumiteljica, »vzemi jo in ubij Veneževo nevihto.« Hitro je šel in vrgel ultimativno bombo. Buuummmm! Pošast je umrla, glavna kocka pa je preživela. Pošast se je ponovno sestavila in dodala še dve Veneževi nevihti. Glavna je bruhala ven ognjeno kroglo, ki je podrla tempelj vode. Debeluh je rekel: »Hitro v jamo!« Stekli so in se skrili v njej, a Veneževe nevihte so jih zasledovale. Dan se je obarval v črno barvo, še huje kot noč. Nebo je bilo vijolično. Fant je naredil začarani meč in šel v glavno Veneževo nevihto. V njej je bilo zelo veliko ljudi brez duha. Bilo je strašno. Pujs je pogledal ljudi in se ustrašil. »Tam,« je rekel fant. »Glavna kocka!« Hitro je z mečem mahnil po kocki in ubil pošast.

Od takrat naprej je bil ta svet brez zla in neviht.

Anej Pečar, 5. b

Trije prijatelji v igrici

Nekoč za devetimi mesti so živeli trije najboljši prijatelji. V svoji klubski hišici na drevesu so igrali igrico na televiziji. Eden od prijateljev je padel v televizijo in se pojavil v igrici. Druga dva sta mu sledila. Ko so bili v igrici, niso več vedeli ven. Sprehajali so se po tistem svetu in zagledali vas.

Odšli so do vasi. Na tabli je pisalo, da lahko pridejo iz igrice tako, da premagajo tri zmaje, ki so v različnih dimenzijah. V te dimenzije pa lahko pridejo, če zgradijo portal. Pisalo je tudi, da naj se za več informacij posvetujejo pri vaščanih. Prišli so k prvemu vaščanu in ga vprašali, kako lahko pridejo v te dimenzije. Razložil jim je, da morajo zgraditi tri portale in premagati črne može, saj bodo tako dobili čarovnijo, ki jo bodo potrebovali. Dan v igri se je že bližal večeru, zato so se odpravili spat v eno od hiš. Zjutraj so se zbudili in odšli iskat kocke iz seznama. Potrebovali so kamen, lavo, les, premogovo kocko in prostor, kjer bodo lahko zgradili portale. Našli so vse, razen premogove kocke. Kopali so pod zemljo in jo s težavo našli. Prišli so nazaj v vas in vprašali vaščana, kakšen je portal. Odgovoril jim je, da mora imeti v notranjosti lavo, zunaj pa vse kocke iz seznama. Zgradili so tri portale, nato pa so odšli iskat črne može. Prvega so premagali tako, da so izrekli čarobno besedo. Drugega tako, da so mu vrgli prst v obraz. Tretjega pa tako, da so ga prestrašili. Ko so dobili čarovnijo, so morali zraven vzeti še nekaj hrane, da ne bi bili lačni.

Poslovili so se od vaščanov in skočili vsak v svoj portal. Prvi prijatelj je moral premagati rumenega zmaja, varuha izhoda iz igre. Drugi prijatelj je moral premagati zmaja varuha portala v realni svet. Tretji prijatelj je moral premagati zmaja zlobnežev.

Prvi prijatelj se je skril v bližnjo jamo, da je skoval načrt. Načrt je bil tak, da s svojo čarovnijo zadene zmaja v glavo. Postavil se je pred zmaja in moral se je izogibati bruhajočemu ognju. Vrgel je vso hrano v njegova usta, da so se mu zamašila. S čarovnijo ga je zadel v obraz. Veselil se je, da je bil zmaj premagan. Drugi prijatelj je zmaja s čarovnijo zadel v krilo, da je počil. Tudi on je bil zelo vesel. Vendar, da bodo lahko odšli domov, je moral premagati zmaja še tretji prijatelj. Tretji prijatelj je moral zmaja zajahati, da bi izginil. Ko se mu je zmaj približal, je skočil nanj, a ga je zmaj vrgel dol. Ko se mu je zmaj spet približal, je spet skočil nanj, a gaj je zmaj spet vrgel s hrbta. Tretjič mu je le uspelo. Zmaj je izginil in pričelo se je veselje. Izstrelili so se nazaj v vas.

Ko so se srečali, so se prijeli za roke in naenkrat so bili spet v svoji klubski hišici na drevesu. Živeli so srečno do konca svojih dni.

Nik Petek, 5. b

V starodavnem gradu

Nekoč za devetimi gorami so v nekem gradu živele morilske mravlje, ki so jedle speče ljudi. Ljudje sploh več niso upali spati. Bali so se, da jih bodo mravlje pojedle.

Nekega dne je v starodavni grad prišel vitez. Želel je pomagati prestrašenim ljudem in uničiti morilske mravlje. Mravlje so imele uspavalni napoj in so viteza uspavale. Vitez je zaspal. Mravlje so ga pojedle.

Čez nekaj časa je prišel na grad angleški kmet Tomaž. Rad je spal in ni maral mravelj.

Tomaž je razmišljal in razmišljal. Našel je rešitev. Slišal je, da imajo mravlje rade zvok saksofona, ne marajo pa vode.

Tomaž je dobil fantastično idejo. Prijel je svoj saksofon, zaigral lepo melodijo in se odpravil proti reki Dravi. Morilske mravlje so sledile zvoku saksofona. Ko so prišle do reke, so padle v vodo in poginile.

Ljudje so bili navdušeni. Tomaž je postal njihov junak. Še danes živi na gradu za devetimi gorami, če že ni odšel pomagat komu drugemu.

Thomas Joseph Hall, 5. b

Velikan iz gore

Pred davnimi časi se je v majhni vasici revni dekli rodil deček. Ko je bil star deset let, so mu umrli starši, zato je živel sam. Deček je z leti postajal vedno večji in večji. Bil je velik kot drevo in močan kot vol. Čeprav je bil prijazen in nežen, so se ga vsi bali in so ga nekega dne pregnali v gore.

Velikan je zbežal v gore in si našel jamo, v kateri je živel. Ko je bil lačen, je lovil živali in nabiral gozdne sadeže. Vse dni je razmišljal, kaj bi naredil, da bi ga ljudje sprejeli. Razmišljal je in razmišljal …

Prehodil bom svet in se vrnil kot junak, se je odločil. Hitro je zaspal in že ga je zbudilo jutranje sonce. Odpravil se je na pot. Pot je bila med gorami težka, zato se je usedel, da bi se odpočil. Zagledal je tri medvede in začel bežati. Medvedi pa so bili lačni, zato so se podali v dir za njim. Naenkrat je velikanu zmanjkalo poti, saj je bila pred njim reka. Medvedi so se mu hitro približevali. Velikan je hotel izruti drevo, da bi si naredil brv, po kateri bi prečkal reko. Potisnil je prvič, drugič, a šele tretjič je drevo padlo. Stekel je na drugo stran in hitro umaknil deblo, da mu medvedi niso mogli slediti.

Malo naprej ob reki pred vasico je zagledal deklico, ki se je igrala ob vodi. Naenkrat ji je žoga padla v vodo, deklica pa za njo. Njena mama je začela kričati, da deklica ne zna plavati. Velikan je brez razmišljanja skočil v reko in rešil deklico. Ko jo je prinesel iz vode, jo je dal mamici, ki je bila presenečena. Tako je bila srečna, da ga je povabila v vas. Dekličin oče je bil župan. Ko mu je žena povedala, kaj se je zgodilo, je stekel velikanu v objem, se mu zahvalil in mu ponudil, da si zaželi karkoli. Velikan mu je povedal zgodbo in rekel, da bi bil rad srečen. In tako je bilo.

Vsi v vasi so pomagali velikanu zgraditi hišo, ki je bila najlepša v vasi. Imeli so ga radi in bil je njihov najboljši prijatelj. Še danes je prav gotovo tam in skrbi za svoje prijatelje.

Tilen Repina, 5. b

Zastrupljeno dekle

Nekoč pred davnimi časi je živelo dekle, ki je imelo zelo dobro srce. Mama ji je umrla, le očeta je še imela.

Nekega dne se je oče poročil z zelo zlobno mačeho, ki ni imela dobrega srca. Neko noč, ko so že vsi spali, se je deklica odpravila ven. Ko je hodila in hodila, je sredi gozda zagledala kočico, v njej je bila mačeha, ki se je spremenila v starko.

Njen mož o tem ni ničesar vedel. Deklica je potrkala na vrata in starka je vprašala: »Kdo je?« Deklica je odgovorila: »Jaz, deklica, ali lahko vstopim?«

Starka jo je povabila, naj vstopi. Deklica je vstopila in se usedla za mizo. Starka ji je ponudila zastrupljeno jabolko. Deklica ga je ugriznila, pojedla in se zastrupila.

Starka se je spet spremenila v mačeho in zbežala. Deklica je nekaj časa ležala, nato se je zbudila in odšla. Po poti je srečala princa in ga poklicala. Princ je ni slišal in ne videl. Poskusila je še enkrat, a je spet ni slišal. Tretjič ga je uspela priklicati. Ko jo je princ zagledal, se je takoj na prvi pogled zaljubil in ji stekel v objem. Vprašal jo je, ali jo sme poljubiti. Deklica mu je dovolila. Ko jo je poljubil se je zgodila čarovnija. Vsa škoda, ki jo je naredila mačeha, je izginila. Ko je čarovnija popustila, je bilo spet vse po starem, le mačehe ni bilo več.

Princ je deklico prosila za roko.

Oče je bil zelo vesel, da je njegova hči tako srečna. Pomagal ji je pri pripravah na poroko. Slavili so tri dni in tri noči. Čez nekaj let sta dobila tri otroke – dve deklici in enega dečka. Tako so srečno živeli do konca svojih dni.

Tjaša Hvalec, 5. b

Zimska bela mucka

Nekoč pred davnimi časi v vasici pri devetih jezerih je zapadlo veliko snega. Veliko več, kot ga poznamo danes in več kot so ga poznali kadarkoli prej. Pet bratcev in sestrica z dolgimi  kitkam, sinovi in hči revnega ribiča, so se snega zelo razveselili. Ker so bili revni, niso imeli sani, zato pa so jim starši napolnili stare vreče s senom in slamo.

Otroci so odhiteli na najbližji hrib, ki je imel podobo srca in iz katerega so se spuščali s svojimi vrečami hitreje, kakor bi letele ptice. Naredili so tudi družino snežakov. Največji je imel na glavi velik star lonec, vsi ostali pa pisane kape in šale.

Ko se je sonce skrilo, so se snežaki pridružili otrokom pri spuščanju iz srčastega hriba z vrečami, napolnjenimi s senom in slamo.

Pridružili so se jim tudi prijatelji. Med njimi so bili trije, ki so bili zelo bogati in so imeli sani. Ti trije so bili zli, saj niso želeli nikomur posoditi sani, da bi se peljali na njih. Ko se je zmračilo in so se počasi odpravljali domov, je deklica z dolgimi kitkami v grmu zaslišala glasno jokanje. Deklica je pogledala, kdo v grmu glasno in človeku podobno joče. Zagledala je majhno belo mucko.

Tako je bila bela, da se je komaj videla iz snega. Mucko je deklica skrila pod plašček in odhitela domov. Doma jo je ovila v odejico in jo položila pred peč, da se je ogrela. Ko se je mucka ogrela in odprla svoje bleščeče zelene oči, so ji dali sveže toplo mleko, ki ga je mama pravkar prinesla iz hleva. Mucka je sita prespala noč zraven deklice v njeni postelji. Deklica je naslednje jutro mucki spet dala toplo mleko.

Deklica, njenih pet bratov, mama in oče so jedli sveži kruh z domačo marmelado in maslom ter pili mleko. Popoldne so spet odšli ven in se igrali na snegu, zraven njih pa je šla še majhna bela mucka. Prišli so še njihovi prijatelji in tisti trije hudobni fantje, ki so imeli sani in jih niso hoteli posoditi.

Bili so zelo proti, da je mucka zraven in zahtevali so, da mucko odpeljejo stran.

Vsi so bili proti in so mucko zaščitili. Trije zli fantje so rekli, če bo mucka zraven, oni ne bodo in so izginili. Izginotje je povzročilo veselje med revnimi otroci, vendar tudi skrb, saj je mucka hitro kakor blisk tekla na srčasti hrib.

Samo nekaj trenutkov kasneje se je iz hriba zaslišalo glasno hrumenje novih, z rdečimi pentljami ovitih sani. Sani je bilo ravno toliko, kot je bilo siromašnih otrok. Na najbolj bleščečih saneh z največjo rdečo pentljo je sedela bela mucka. Deklica s kitkami je vedela, da so te sani za njo, saj jo je mucka poklicala, da se ji pridruži.

Če dobro prisluhnemo, se ozremo k vasici pri devetih jezerih in pogledamo na srčasti hrib, vidimo srečne otroke na svojih saneh, kako se veselijo in igrajo z mucko, belo kakor najbolj bel sneg.

Blažka Margušić, 5. b

Zimski ježki

Nekoč pred davnimi časi za devetimi gorami je živela ježkova družina. Imeli so tri male ježke.

Živeli so lepo in mirno življenje. Enkrat zvečer se je najmanjši ježek izgubil. Ker je bil ponoči lačen, je šel sam v gozd. Na poti je srečal sovo in jo vprašal, ali ve, kje je hrana. Sova mu je povedala, da bo čez sedem metrov opazil tri čudovite in lepe hruške ter lepa jabolka. Povedala mu je še, da tam straži medved in da je te sadeže zelo težko dobiti. Ježek je vseeno hotel preizkusiti svojo srečo, saj je bil zelo lačen.

Čisto tiho se je priplazil do medveda. Upal je, da se ne bo zbudil, a se je zgodilo ravno to. Ježek se je zvil v klobčič in čakal, kaj se mu bo zgodilo. Medved ga je vzel v naročje in ga vprašal, kaj počne sam sredi noči. Ko mu je povedal svojo zgodbo, se mu je ježek zasmilil. Podaril mu je sadeže, ki jih je tako zvesto čuval. Ježek se mu je zahvalil in se v spremstvu sove odpravil domov.

Ježkova družina je bila presenečena. Od tiste noči dalje so medved in ježeva družina veliki prijatelji in srečno živijo za devetimi gorami.

Marko Matić, 5. b

Zmaj uničevalec

Pred davnimi časi je živel pogumni vitez, ki je zbiral zmajeve glave.

Nekega dne je dobil nalogo, da reši sosednjo vas. Starejši brat je slišal vse skupaj in ga je prehitel. Kralj mu je rekel, da bo naslednjič dobil priložnost, da se izkaže. Čez čas je mladi vitez dobil nalogo, da reši kovača pred razbojniki, ki so prihajali v deželo. A spet ga je prehitel starejši brat in opravil nalogo namesto njega.

Nekega dne pa se je kralj odločil in je svojemu starejšemu sinu dal nalogo, da premaga zmaja uničevalca, ker je bil prepričan, da mlajši sin tej nalogi ne bi bil kos. Starejšega brata je bilo strah zmaja uničevalca, ker se pred leti njun dedek ni vrnil iz brloga zmaja uničevalca. Kralj je bil odločen, da mora starejši sin premagati zmaja, mlajši pa naj le straži mesto.

Starejši brat se je že odpravljal v gozd, ko je srečal svojega mlajšega brata. Mlajši brat mu je rekel : »Če te je tako strah, preloži nalogo name.« Starejši brat ni natančno vedel, kje je brlog zmaja uničevalca, mlajši pa je natanko vedel, kje naj ga išče.

Starejši brat je privolil. Rekel je mlajšemu, da se bo on medtem skril v grmovje in se bo lovil z divjimi svinjami. Mlajši brat se je napotil naravnost v vodnjak, v katerem je bil zmaj uničevalec. Vodnjak se je kar precej spremenil od takrat, ko je živel še njegov lastnik. Počasi si je ogledal stabilnost vodnjaka. Izgledal je stabilno, zato je počasi zlezel vanj. Naenkrat je opazil, da se vrv počasi trga. Utrgala se je. Mislil je, da je mrtev, a je pristal na velikem kupu kovancev. Ves omotičen je pred seboj zagledal velika lesena vrata. Z mečem je previdno odrezal ključavnico, s težavo odrezal ključni del ključavnice in na koncu hodnika zagledal meč preudarnosti in skrivnosti. Ko se ga je dotaknil, je začutil neznansko moč po celem telesu. Vedel je več stvari kot odrasli.

Naenkrat ga je prešinila misel, da je zmaj uničevalec v starem gradu. Takoj se je odpravil na pot. Hodil je sedem dni in sedem noči. Končno je pripotoval do starega gradu. Ob grajskih vratih je začutil veliko moč. Vedel je, da je zmaj uničevalec za vrati. Z mečem je udaril po ključavnici. Začutil je čudno silo, ki je udarjala v njegove prsi, a se ni vdal. Preiskal je vse sobane. Mislil je, da sanja. Meč mu je vlival nove moči. Odpravil se je v klet. Tam je bilo veliko kosti, vse do velikih vrat. Odprl je velika vrata. Zmaj uničevalec je dvignil glavo in zarjovel. Takrat se je vitez prestrašil, a meč mu je ponovno dal moč. Boj se je začel! Zmaj je pihnil ogenj, vitez je zamahnil z mečem in glava mogočnega zmaja je padla k njegovim nogam.

Pogumni vitez se je vrnil domov in vsem pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. Zmajevo glavo je dal v svojo zbirko, ki je bila sedaj dokončana. Srečno je živel do konca svojih dni.

Natan Likavec, 5. b

Zmaj z zakladom

Nekoč pred davnimi časi je za petimi gorami in petimi oblaki bila mala vas, v kateri je živel škrat.

Škrat je zelo dobro poslušal po tej vasi in izvedel, da skoraj vsi škratje govorijo o zmaju, ki živi za petimi gorami in petimi oblaki. Nekega dne si je zaželel videti tega zmaja in se je odločil, da ga bo šel pogledat.

Na prvi gori je bilo toliko oblakov, da ni videl, kje hodi, a se ni izgubil. Na drugi gori je bil takšen veter, da ga je skoraj odpihnilo. Na tretji gori je bil tako močan potres, da je skoraj padel v prepad. Na četrti gori je lava pritekla na površje, zato je moral iti okoli gore. Na hlodu ob poti na peto goro pa je pisalo z veliki črkami NEVARNOST.

Dolgo časa je še hodil, postajal je utrujen in bilo mu je zelo vroče. Potem se je znašel v votlini, kjer je živel zmaj. Tam je bil skrit tudi zaklad.

Ko je videl zmaja, si je mislil, a takšen je torej zmaj. Ko pa je zagledal še zaklad, si je mislil, da ga mora dobiti. »Potrebujem lok in puščice, da ga zadenem v oči in mu izmaknem zaklad«, si je mislil sam pri sebi.

Blizu so bile veje, kamenje in vrv. Naredil si je svoj lok in puščice. Šel je za eno od velikih skal in ga zadeval. Uspelo mu ga je zadeti v oči. Ko se je to zgodilo, je zmaj samo padel in umrl.

Škrat je vzel zmajev zaklad, se vrnil v malo vas in živel srečno do konca svojih dni.

Tadej Carli, 5. b

Želja male deklice

Nekoč je za devetimi gorami skupaj z mamo in očetom živela deklica. Prebivali so v hiši na robu gozda. Pred hišo so imeli velik travnik, na katerem se je deklica rada igrala s svojimi majhnimi punčkami.

Nekega dne je razmišljala, s kom drugim bi se še lahko igrala. Punčke, ki jih je imela, ji več niso bile zanimive. Postajala je žalostna. Mama in oče sta jo vprašala, zakaj je tako žalostna. Deklica jima ni odgovorila, ker je vedela, da bo mama huda.

Zelo si je želela majhnega mucka oranžne barve. Odhitela je v svojo sobo in legla na posteljo. Razmišljala je, kako bi bila srečna, če bi imela oranžnega mucka. Lahko bi se z njim igrala in ga hranila z mlekom ter s salamo.

Deklica je imela šolske počitnice. Vsak dan je postajala bolj žalostna. Očeta in mamo je zelo skrbelo, kaj se dogaja z deklico. Ni se več hotela igrati na travniku s svojimi punčkami in peti, ampak je sedela v kuhinji in ni spregovorila nobene besede.

Počitnice so se končale, morala je v šolo. Sošolci je skoraj niso prepoznali, saj je bila vsak dan tako žalostna.

Nekega dne, ko je deklica prišla iz šole, je le zbrala moč in se zaupal mamici. Povedala ji je: »Mami, zelo si želim majhnega oranžnega mucka, ki bi bil samo moj.« S strahom je čakala na mamin odgovor. Mama ji je dejala: »Deklica moja, kaj boš z muckom, ne boš mogla skrbeti zanj, saj greš vsak dan v šolo.«

Deklica je mami razložila, da bo zelo dobro skrbela zanj, da ga bo nahranila zjutraj, preden bo šla v šolo in nato še potem, ko bo prišla iz šole. Da se bo vsak dan igrala z njim, mu pela in čistila stranišče. A mama je bila odločena: »Ne, nobenega mucka ne bomo imeli!«

Deklici so po licih polzele solze. Tako je bila razočarana, da mami ni hotela odgovoriti.

Deklica se je mami zasmilila. Dekličino željo je zaupala očetu. Tudi oče je bil proti. Sonce je že zašlo, ko je mama opazila, da jo nekdo kliče. Bila je njena najboljša prijateljica.

Rekla ji je: »Pozdravljena. Pri nas je mucka pravkar skotila tri mladičke. Eden je bel, drugi oranžen, tretji pa sivo-črn. Bi morda želeli katerega? Doma jih imamo že veliko in bi jih radi komu podarili.« Mama se je zahvalila in razložila, da ne bodo posvojili nobenega mucka.

»Upam, da tega pogovora ni slišala deklica,« je rekel oče. Mama je samo prikimala.

Naslednji dan je deklica kot običajno odšla v šolo. Še zmeraj je bila žalostna.

Bil je prvi petek v novem šolskem letu. Mama je ostala doma in poklicala svojo prijateljico in ji razložila, da bi vseeno vzeli oranžnega muca, če ga še imajo. Videla je, da si deklica res zelo želi mucka in ker že tako dolgo prosi zanj, sta se z očetom odločila, da ji ga podarita in uresničita največjo željo.

Ko je deklica tisti dan prišla iz šole, ji še nista povedala za presenečenje. Začela je pisati domačo nalogo kot vsak dan. Ker je je imela veliko, je končala komaj pozno popoldan. Ko je končala, je prišel čas, da ji je mama povedala pomembno novico. Začela je. »Vem, da si zelo želiš mucka, zato sva se z očetom odločila, da ti uresničiva željo. Odpeljali se bomo do moje najboljše prijateljice. Njihova mucka je skotila majhnega oranžnega mucka.«

Deklica ni mogla verjeti svojim ušesom. Ko je zagledala mucka, je bila navdušena. Poslovili so se in odpeljali domov. Ko je prišla z muckom domov, je bila tako srečna, da je kar skakala od veselja.

Vsak dan je deklica skrbela za mucka in se igrala z njim. Bila je zelo pridna in skrbna, predvsem pa presrečna, saj se ji je uresničila največja želja.

In vsi skupaj so srečno živeli do konca svojih dni.

Zala Roškar, 5. b

 

Lepa zima

Zima prši, veter hladi,

skrijmo se, skrijmo vsi

na tople peči.

Snežaka delamo in pojemo,

se sankamo in smučamo.

Zima lepa, kam si odšla?

Sonce kmalu bo močno sijalo,

ves sneg iz hriba bo pobralo.

Mi pa žalostni bomo spet,

čakali naslednjo zimo,

da pobeli nam naš breg.

Maja Kristovič, 5. b

 

Zima bela   Ko je zima, je vse belo, zato otroci pojejo veselo. Zima je kot beli list, brez temnih in črnih lis. Ko zapade prvi sneg, se začne zabava prava: smučanje, sankanje, kepanje in bela planjava.   Tilen Repina, 5. b

Zima, zima bela   Zima, zima bela, ki nič ne dela, ker je še nedelja. Vedno se smeji, smeji, ko nas vidi se sankati in smučati.   Nuša Malek, 5. b