Mačke – opis
Zunanjost
Poznamo dolgodlake in kratkodlake pasme mačk. Mačke so predvsem nočne živali, zato imajo dobro razvite oči, s katerimi lažje vidijo v temi. Imajo tudi dobro razvit sluh in voh. V temi si pomagajo z občutljivimi brki. Domače mačke so različne velikosti in imajo različne vzorce kožuhov.
Oglašanje
Domače mačke za razliko od velikih divjih mačk ne morejo rjoveti, a lahko mijavkajo in predejo.
Hrana
Domača mačka je tipični predstavnik mesojede živali. Zelo pomembno, je da nudimo mački raznoliko prehrano (testenine, riž, zelenjavo, beljakovine, maščobe, ogljikove hidrate, vlaknine, vitamine, rudninske snovi in vodo).
Življenjski prostor
Domače mačke predvsem živijo v hiši, s tem da potepuške mačke živijo večinoma izven hiš.
Razmnoževanje
Mačke imajo po navadi okoli maja dva do štiri mladiče, ki jih namestijo na najbolj udobno mesto, ki ga najdejo. Mačke skrbijo tudi za mladiče, ki niso njihovi.
Družina
Domača mačka spada v razred sesalcev, red zveri in družino mačk.
Zanimivost
Mačke so imeli že v starem Egiptu približno 3600 let p. n. š. – pred našim štetjem, dlaka mačk se zelo hitro naelektri, mačke povprečno predejo 10.950 ur svojega življenja. Mačke v povprečju 70 odstotkov časa prespijo.
Adriana Bračko, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec
Presenečenje ena a
Nekega pomladnega sobotnega opoldneva smo se z družino usedli v avtomobil. Očeta in mamo sem vprašala, kam smo namenjeni. A sta mi le odvrnila, da gremo nakupovat.
Ko smo se nekaj časa vozili, mi je že postalo čudno, saj še nikoli nismo šli tako daleč v trgovino. S sestro sva se spogledali in skomignili z rameni. Po dvourni vožnji smo prispeli k eni hiši. Očka in mama sta se nasmehnila, s sestro pa sva se samo spogledali.
Dejali sva: »A nama lahko kdo pove, kje smo?« Nato smo izstopili iz avta in se približevali hiši s potočkom. Na hiši je pisalo: »Ranč Dravinja.« Tam sva s sestro jahali ponije, hranili in božali konje ter jih občudovali. Nato smo imeli še kosilo. Takrat sta mi ata in mama izpolnila največjo željo.
Ta dan mi bo ostal v spominu, saj sem se počutila zelo lepo, ker se mi je izpolnila želja. To je zares bilo presenečenje ena a.
Adriana Bračko, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec
Z Ronjo srečava Božička
Z Ronjo sva komaj čakala, da pride Božiček. Odštevala sva dneve do božiča. Bila sva zelo neučakana.
Na zemljevidu sva poiskala severni pol in se odpravila do Božička. Vzela sva nahrbtnike in vse, kar potrebujeva za preživetje. Ko sva že bila daleč stran, se je Ronja spomnila, da sva pozabila zemljevid. Tega se je spomnila, ko sva se že izgubila. V temačnem gozdu sva zagledala staro hišo iz slame. Potrkala sva, a nihče nama ni odprl. Poskusila sva, ali je odklenjeno. Vstopila sva in nikjer ni bilo ne duha ne sluha o nikomer v hiši. Videla sva dve postelji in zadremala, saj sva bila od naporne poti že zelo utrujena. Naenkrat sva zaslišala odpiranje vrat. Malo sva pokukala in ni bilo nikogar. Bil je samo veter. Ponovno sva zadremala. Ko sva drugič zaslišala odpiranje vrat, sva si rekla: »Saj je samo veter.« A, bila sta dva medveda. Prišla sta s sprehoda. Bila sta zelo jezna, ko sta naju videla dremati v njuni hiši. Na smrt sem se ju prestrašil. Ronja pa je bila zelo pogumna in se ni prav nič ustrašila. Kljub temu sva zbežala. Na poti sva zagledala tablo s smerokazom v obliki zemljevida. Na tabli sva poiskala pot do doma. Ko sva prišla domov, je pod smrečico čakalo darilo. Zelo veliko darilo. V darilu je bila oprema za dva pustolovca, kot sva midva.
Tako smo veselo praznovali božič in med počitnicami odšli na potovanje v tuje kraje. Seveda s starši in zemljevidom. Na potovanju se niti enkrat nismo izgubili. Po dvanajstih dneh raziskovanja tujih krajev s pomočjo nove opreme smo se varno vrnili domov.
Maks Cajnko, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec
Presenečenje ena a
Jaz imam rada živali. Vedno sem si želela tiste puhaste. Kot recimo kuža, muca … Atiju sem govorila, kako si želim kužka in dobila odgovor: »Aprila.« Meseci so minevali in februarja mi je ati povedal, da se je skotil naš kuža. Ati je rekel, da ga lahko gremo gledat. Komaj sem čakala. Mami mi je povedala, da če imaš ljubljenčka, je to velika odgovornost: hranjenje, čiščenje kakcev, učenje in čas za vsakdanji sprehod. In res sta ati in mami aprila šla po to majhno živalco. Ko sta ga pripeljala domov, sem se od sreče razjokala. Bil je tako majhen. Ime smo mu dali As.
Zdaj je zrastel in postal veliki nemški ovčar, priden in radoveden. Vsak dan se igrava. Zelo sem ga vesela in je pravo presenečenje zame.
Sara Žižek, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec
Koala
Zunanjost
Koala je vzor ljubkih otroških medvedkov ali tedijev. Takšna je tudi v resnici. Dolga je 60 cm, ima gosto dlako, volnat kožušček, glava je okrogla, s široko narazen štrlečimi uhlji in črnkastim golim noskom, oči so kot bucike, rep pa štrcljasto zavit. Koala ni nikakršen medved, temveč vrečar. Na oprijemalnih rokah ima palec in kazalec obrnjen nasproti drugim prstom. Na nogah pa se palec lahko togo sproži. Koala je prava drevesna žival.
Oglašanje
Koala spušča zvoke podobne lajanju.
Prehranjevanje
Prehranjuje se z evkaliptovim listjem. Z leti menja vrste evkaliptov, ker raznovrstne vrste vsebujejo v različnih letnih dobah strupene snovi, ki se jih mora koala izogibati. Koala ne pije nič. Koala pomeni po avstralsko nepivec.
Življenjski prostor
Živi v Avstraliji, v krošnjah visokih evkaliptovih dreves. Koala je res prava drevesna žival, saj tudi spi v drevesnih krošnjah. Zvije se v rogovilih in se tesno pritisne k deblu.
Razmnoževanje
Samica skoti vsako leto po enega, redko kdaj pa dva mladiča. Novorojenček je prav drobcen, saj meri komaj 2 cm. Seveda nebogljenček ostane še pol leta v materini trebušni vreči. Po tem času je mladiček velik 13 cm in že pleza po maminem hrbtu. Mama ga nosi še eno leto s seboj. Z enim mesecem se mladiček začne hraniti z na pol prebavljeno listno kašo iz zadnjega črevesa svoje matere.
Družina
Koala sodi med vrečarje.
Tija Cvetko, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec
Smučanje na Pohorju s sestro Ronjo
Bilo je pozimi in jaz sem se s svojo sestro Ronjo šel smučat na Pohorje. Ker pa sva malo podobna razbojnikom, sva se odkradla na skakalnico. Bilo je ogromno stopnic in ko sva prilezla do vrha, so naju noge že zelo bolele. Ko sva pogladala dol, se mi je zvrtelo in padel sem na progo skakalnice, se kotalil in padel v 3-metrski sneg. Ronja, ki je vse to gledala, se je smejala.
Mimo je prismučal varnostnik in zakričal, naj se Ronja spravi s skakalnice. Ronja je ubogala in se zapeljala navzdol po skakalnici. V zraku je izgubila ravnotežje in še smučke, ki so padle name, so mi zlomile roko. Najprej sem se smejal, potem pa kričal na ves glas. Ronja je pristala.
Ta dan se za naju ni dobro končal. Starša sta bila zelo jezna in dobila sva kazen, ampak še sreča, da kazni nista dobila starša.
Zdaj sva doma na toplem in gledava poročila o naju, kako sva se povzpela na skakalnico. Šele zdaj se zavedam, da je bilo to smrtno nevarno, midva pa sva se samo smejala. Z Ronjo sva se spogledala in si rekla: »Vsaj na televiziji sva bila ...«
Tine Jakomini, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec
Kako bi se morala končati zgodba O treh grahih
... Tako je ostal mladenič, siromak, gospod v zmajevem gradu s svojo lepo ženico. Še danes srečno živita, če še nista umrla.
»Vi mislite, da se je zgodba res tako končala? Ne! V resnici se je zgodilo takole ...«
Bilo je nekaj let po poroki. Mladenič se je nekega dne odpravil na lov. Globoko v gozdu je srečal sivoglavca. Mladenič je povedal, da je on brat beloglavca, ki je bil premagan in ubit. Sivoglavec je rekel mladeniču, da mora izpolniti nalogo, drugače sledi huda kazen. Naročil mu je, naj posadi grahe, saj je eden izmed njih čaroben. Na njih bodo zrastli zlati grahi, a le eden je iz čistega zlata – tistega naj mu prinese.
Mladenič si je belil glavo z nalogo. Naredil je samo prvi korak, kajti ko je zagledal, koliko grahov je zrastlo, je postal še bolj zaskrbljen. Ves pogovor pa je slišala ženina golobica. Vedela je, da jo ima mladenič zelo rad, zato je čas, da mu to povrne. Sklicala je vse golobe, da so pomagali prebirati grahe. Ko so našli grah, so ga odnesli mladeniču. Bil je zelo hvaležen. Poiskal je sivoglavca in mu izročil grah. A v tistem trenutku, ko se je sivoglavec dotaknil graha, je okamenel.
Ampak, nihče ne ve, zakaj se je sivoglavec spremenil v kamen, mladenič pa ne.
In res, še danes srečno živita, če še nista umrla.
Tine Jakomini, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec
Pustovanje
Na pustni torek smo se učenci našemili. Našemili smo se v različne pustne maske, na primer pikapolonice, Pike Nogavičke, tigre, mucke, kurente … Največ pa je bilo hudičkov. Med njimi so bile tudi kakšne grozne maske. Prvo uro smo se v razredu predstavili sošolcem, potem pa smo šli na okusno malico. Imeli smo krofe. Najedli smo se in se odpravili v Qulandijo. Tam smo gledali predstavo, plesali smo in peli, ko se je končalo, smo rajali po Qulandiji. Na koncu so izbrali najizvirnejšo masko. Prva je bila deklica iz prvega razreda, drugi je bil Tine Jakomini iz 4. a, tretja pa je bila Vita Toplak iz 4. a. Podarili so jim darilne bone. Ponovno smo se posladkali s slastnimi krofi in se odpravili v šolo. Tam nas je čakalo še eno presenečenje – norčava Škota, ki sta nas nasmejala do solz.
Hatije Huseini in Sara Žižek, 4. a
|
Rž in kruh
Kmet na zorano njivo rž poseje, sonce z neba zemljo ogreje, rahel dež jo zalije in zrnje vzklije. Rastline rastejo in zorijo, ko pravo barvo dobijo, se na kmetiji vsi zberejo, da jesenski pridelek poberejo. Nekega jutra rž odpeljejo v mlin, ki na vodi plava, kjer s pomočjo vode, mlinskega kamna in čarobne roke, nastane obilo ržene moke. V pekarni pa moko zmesjo z vodo, kvasom, ter soljo in nastala zmes se ponaša s kipečo močjo. V pečici se štruce in kolači obarvajo zlatorumeno in mamljivemu vonju se ljubitelji kruha težko upremo. Na koncu nam ponosni pek zaželi še samo »dober tek«.
Vita Toplak, 4. razred, 9 let Mentorica: Renata Sužnik |
Nebomska pesem
Ne bom! Ne bom več priden delavec! Levje bom na kupce rjovel, šefu na glavo sanke pripel. Smuči ne bom popravil, ne bom koles prodajal, trgovine ne bom več zaklepal, ne bom skrbel za denar, vse šefu bom prepustil, naj raje dela sam. V kabini za računalnikom bom, za kupce se zmenil ne bom. Se me šef bo naveličal, in bo delavec postal, mene bo povišal, šef do penzije bom jaz ostal.
Tinka Munda, 4. b Mentorica: Renata Sužnik |
|
NEBOMSKA PESEM
Ne bom! Ne bom več prijazen šef! Kot nor se bom v službo pripeljal, in delavcem ne bom več plače dal! Računalnik bom razbil, ženi med spanjem lase pobril! Na sestanek šel ne bom, na vse kričal bom kot grom! Pogodbe bom v koš zmetal, poročila na smetišče poslal. V podjetju bom vse odpustil, ker mi nekdo kavo je polil...
Sara Vinko, 4.b Mentorica: Renata Sužnik |
SLASTEN KRUH
Kmetje orjejo njivo, da sejali bodo žito. Sonce svoje žarke daje, to pšenica in ajda imata najraje. Že hitro klasje zori in kmetje se že veseli vsi. S kombajni na njivo drvijo žet žito res hitijo. Glej no glej, kaj zdaj je v mlinu pristalo. Mlinar veselo mleti hiti, da gospodinja dobro moko dobi. Že močno diši iz pečice, mama spekla je ajdove potice. Da lakote ne bo v hiši, kaj hitro sprejmimo naravo in njene dobrote. Tiana Ribič, 4.b Mentorica: Renata Sužnik |
NEBOMSKA PESEM
Ne bom! Ne bom več pridna mama. Vse cunje bom skozi okno zmetala, in zraven še jih pomečkala. Na dvorišče bom odšla, vse rože bom potrgala. Loputala bom z vrati, da sosedje bodo ponoreli. Pralni stroj bom odprla, in mačka not vrgla. Ne bom kosila pripravila, ne bom mize pospravila. Prav vsem sem se bom uprla. Saj moj telefon sem strla!
Teo Strihić, 4. b Mentorica:Renata Suznik |
Ne bom
Ne bom! Ne bom več pridna mama, ne bom vam prala. Prav vsem se bom uprla. Ne bom več prenašala tečnih otrok, zaljubila se ne bom. Ne bom vas čakala za man, raje odšla bom kam drugam. Meni vse eno je, kaj dogaja se. Vsem, prav vsem se bom uprla. Ker vaza strla se mi je.
Nia Svenšek, 4.b Mentorica:Renata Sužnik |
