|
Volk, lisica in zajec
Nekoč sta živela na vrtu zajček in lisica. Ko sta se nekega dneva pogovarjala na vrtu, sta na sosednjem vinogradu zagledala, kako volk prekopava vinograd, za posaditev vinske trte. Ker nista mogla samo gledati, sta se odločila, da mu odneseta zvrhan lonec medu in se tudi ponudita, da mu pomagata. Ko so se vsi trije odločili, da bodo pridno delali, je lisica iz bližnjega gozda slišala, kako se ji zahvaljujejo za pomoč. Ker je zajček postal lačen, je šel pod grm, kamor je volk skril poln lonec medu. Ko se je najedel medu, se je vrnil in povedal, da se je najedel dobro in sladko. Kopali so naprej, ko je zajček spet odšel pod grm in jedel med. Ker sta volk in lisica postala zelo utrujena od dela, sta zaspala. Zajček pa je še tretjič odšel pod grm in pojedel ves med. Ko sta se zbudila, sta postala lačna in odšla, da bi se malo najedla medu. Vrnila sta se s prazno posodo in jezno renčala, kdo je pojedel ves med. Nedolžni zajec se je branil, da ga on že ni pojedel. Lisička pa je volku pokazala zajčkov gobček še vedno namazan z medom. Takrat je volk zarenčal in planil proti zajčku, da mu bo raztrgal vrat. Zajček se je spustil v dir, volk pa za njim. Zajčka ni mogel ujeti, zato mu je le odgriznil rep. Zajček je nato sam živel na vrtu, lisica pa se je odselila k volku.
Avtor: Alen Kumer, 6. b Mentorica: Karmen Ivančič
Avtorica: Neža Hribernik, 4. a Mentorica: Karmen Plavec
|
|
Radovedni zajček
Nekoč je živel zajček. Bil še je čisto majhen, komaj dva meseca star, ko je zapustil svoj dom in odšel v svet. Hodil je po vaseh, mestih, državah … dokler ga nekega dne ni zmotil hrup, ravno ko je legel k počitku. V tisti vasi je živela zvitorepa lisica, čeprav repa skorajda ni več imela. Veste ta naša lisica je celo kožo velikokrat odnesla le za mišjo dlako. Bila je tatica, ki ji ni bilo enake in je kradla kure, peteline, goske in race pa tudi vino je ponekod že šlo. Lisici so nastavljali zanke in uganke in pasti. Nekega dne pa so se odločili, da bodo lisico sami ujeli in pokončali, saj je v vasici začela razgrajati in povzročati popravljivo škodo. Torej, kmetje so šli v dir za lisico, ona pa pred njimi za že kar smešno razdaljo. Lisica se je počasi upehala in kakšna sreča je bila, da je srečala zajčka. »Hej prijatelj,« mu je dejala, »bi me lahko kam skril? Kmetje me namreč lovijo …« Zajček, ki je bil dobrega srca, ji je ustregel. Stlačil jo je v vrečo, jo zavezal in se ulegel nanjo. Kmalu zatem so mimo pridrveli kmetje. Vprašali so ga: »Ali si videl kje lisico?« Zajček je prikimal in pokazal v smeri juga. Ko so bili kmetje dovolj daleč vstran, je zajček odvezal vrečo in izpustil lisico. Ta je takoj, ko je lahko, skočila na zajčka, da bi ga ubila. Zajček je urno stekel v luknjo, kjer ga lisica ni mogla doseči in je rekel: »Kaj je zdaj to? Jaz sem te rešil, ti pa bi me požrla. Mar je to pravično?« Lisica je debela pogledala in rekla: »Poslušaj pravice NI!!!« Zajček ji je predlagal: »Dobro no. Pogodiva se … Poiščiva kakšno žival in če bo ta rekla, da pravice ni, me lahko ubiješ.« Lisica, ki je verjela v svojo zmago, je stavo sprejela in tako sta se odpravila globoko v gozd. Dolgo nista videla žive duše, ko se z drevesa počasi spusti lenivec. »Pozdravljena, čutim, da potrebujeta pomoč.« Da, lisico sem rešil pred ljudmi, zdaj pa me želi ubiti«, potarna zajček. Lenivec odvrne: »Zapleten primer, prav zares. Dajta zaigrajta, da bom lahko presodil.« Tako je lisica spet zlezla v vrečo, zajček pa jo je zavezal. Lenivec je zajčku rekel: »Zate ni več nevarnosti, pa tudi kmetje bodo lahko živeli v miru. Ti lisica pa boš v vreči, dokler ne ugotoviš, da ima vsak pravico do življenja.«
Avtorica: Tinka Munda, 7. b Mentorica: Karmen Ivančič
|
|