Skok na naslovnico glasila

Čarobni klobučki

Sredi polja je v majhni hiški živela deklica z imenom Tilka. Bila je deklica, ki se je veselila vsakega slehernega dne. A prišel je čas, ko se je začela dolgočasiti, saj ji družba cvetlic in ptic ni več zadostovala, zato se je odločila, da bo raziskala svet.

Ko se je zvečerilo, je Tilka legla k večernemu počitku, saj je vedela, da bo za takšen podvig potrebno veliko energije. Preden je zaspala, si je zamišljala, kaj vse bo doživela. Upala je, da bo videla in spoznala veliko novih prijateljev, ki ji bodo delali družbo, se z njo igrali in pili čaj ob večerih pred njeno hiško. Ko je prišlo jutro, se je Tilka odpravila na pot, s seboj je vzela le nujne stvari, nekaj oblačil in hrane. Ko je hodila pol dneva, je bila že pošteno utrujena, zato se je odločila, da se malo odpočije; tako je legla pod drevo.

A preden je zatisnila oči, je zagledala mavrični dežnik. Tilka je mislila, da ji bo zagotovo na poti še prišel prav, zato ga je objela in stisnila k sebi. Nenadoma in nepričakovano jo je dežnik začel dvigovati v zrak. Tilko je bilo zelo strah, zato ga ni izpustila. Nenadoma ni bila več zaspana in utrujena. A to je hitro minilo, saj se je izpod dežnika usul mavrični prah, ki je Tilko uspaval, ter jo nosil po zraku celi dan in noč. Ko se je Tilka zbudila, je ležala pred temačno zgradbo. Res ni vedela, kaj se ji je zgodilo. Vstala je in začela raziskovati okolico, saj to je bil njen namen popotovanja. V grmovju je nekaj zašušljalo, zaradi česar jo je bila kar malo strah. Ko je stopila bliže, je zagleda majhno ročico, ki jo je vabila k sebi. Ko se ji je Tilka približala, je videla lep majhen klobuček, ki se je smehljal in jo želel ogovoriti. Tilka se je opogumila in rekla klobučku: »Pozdravljen, jaz sem Tilka, kdo pa si ti?«

»Jaz pa sem Jurček in vesel sem, da si prišla v našo deželo, da nas rešiš pred zlobnim Metežom. Pote smo poslali mavrični dežnik, da te prinese k nam.« Tilka je bila presenečena in je klobučku Jurčku povedala, da je šla raziskovat svet in iskat prijatelje, ni pa si mislila, da bo morala reševati klobučke. Klobuček Jurček jo je odpeljal k drugim klobučkom v njihovo skrivališče, kjer je zagledala najmanj sto klobučkov, ki so jo pozdravili s poklonom in smehajočih se ust. Tilko je skrbelo, kako si bo zapomnila imena vseh klobučkov, če pa jih je toliko. Jurček jo je pomiril, naj ne skrbi, saj to je vsa njegova druščina. »Spoznala boš samo klobučke, ki se bodo s tabo borili proti zlobnemu Metežu.«

Klobuček Jurček ji je rekel: »To so Leri, Džeri, Geri, Rafael, Gabrile in na koncu še Pinki.«

Tilka se je zasmejala in dejala: »To pa je čudno ime, saj to je ime barve.« Klobuček Jurček ji odgovori: »Res je malo smešno, ampak to ime ima z namenom, saj postane roza barve, ko je srečna.«

»Bi pa rada videla te prijatelje, kje pa so?«

Klobuček Jurček jo je peljal do posebnega tunela, kjer so pogumni klobučki kovali načrt, kako premagati Meteža. Tilka je bila navdušena nad novimi prijatelji. Klobučki so ji povedali, da v deželi klobučkov vlada zlobni Metež, ki je že ugrabil ogromno klobučkov, kateri morajo zanj delati in graditi velik zid, ki bi ga ščitil pred mavrico, katere se zloben Metež zelo boji, saj bi ga lahko razblinila. Tilka in klobučki so taborili ob ognju, ki ga je zanetila Tilka, saj klobučki niso vedeli, kaj je to taborjenje, zato so zelo uživali. Tilka in klobučki so skovali načrt, kako bi lahko premagali zlobnega Meteža. Vsi so vedeli, da Meteža lahko uniči le mavrica, zato so se odločili, da bodo v grad speljali mavrico, ko bo Metež spal. Tilka se je spomnila, kaj če bi dežnik, ki so ga poslali ponjo, uporabili za delanje mavrice. »Kako to misliš Tilka?« so se oglasili vsi v en glas. Tilka jim je razložila, da ko bo posijalo sonce, bodo njegove žarke usmerili v dežnik, iz katerega se bo naredila mavrica, ki jo bodo usmerili naravnost skozi edino okno zgradbe zlobnega Meteža. Ko so naredili bojni načrt, so še določili, kakšno vlogo bo imel posamezni klobuček. Ko je prišlo jutro in je posijalo sonce, je Tilka razprla dežnik, klobučki pa so z majhnimi ogledalci lovili sončne žarke in jih usmerjali v mavrični dežnik. Sonce je vedno bolj močno sijalo in klobučki so zbrali ogromno rumenih žarkov.

Nenadoma je iz dežnika zrasla prečudovita mavrica, katero je Tilka morala usmeriti skozi okno zlobnega Meteža. Tilka se je trudila na vse pretege, a naloga ni bila lahka. V tistem trenutku je na balkon zgradbe stopil zlobni Metež in z zlobnim glasom začel govoriti: »Kdo moti moj mir, koga še bom zaprl v svojo ječo, da bo lahko gradil veliki zid zame?« Kljub strahu, ki so ga čutili klobučki, so strnili moči, da bi premagali zlobnega Meteža. Tudi Tilka je dala vse od sebe in usmerila mavrični dežnik proti zlobnežu. Nenadoma je velik žarek mavrice posijal v zlobnega Meteža in ga razblinil kot jutranjo meglo. Tilka in klobučki niso mogli verjeti, da jim je uspelo. Klobuček Jurček je splezal na balkon in prah, ki je ostal od zlobnega Meteža, vrgel v zrak. Zgradba se je spremenila v prelep grad z mavrično barvo in rožami. Klobučka Pinki je postala roza barve, saj je bila srečna.

V deželi Klobučkov je spet vladal mir in sreča. Klobučki so v zahvalo Tilki podarili mavrični dežnik, ki jo bo spremljal pri odkrivanju novih dogodivščin in prijateljev.

Avtorica: Lara Merc, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

Zelena kapica sreča Sneguljčico

Za osmimi hišami, petimi semaforji in tremi drevesi je živela Zelena kapica. Za tremi gozdovi, enim semaforjem in za tremi stojnicami je živela Sneguljčica.

Obe dve sta se odpravili v Qlandijo. Tam sta se pozdravili s svojim pozdravom, in to tako, da sta rekli: »Kepica, kornet, ti si sladoled.«

Mimo se je pripeljal avto in iz njega so skočili Smrkci. Ata Smrk vpraša: »Kaj se vidve tukaj ljubčkata in objemata, gremo že v Qlandijo po smragode in mešalnik.«

Potem so se vsi odsmrkali do gozda in zraven prepevali pesmi. Ko so prišli do gozda, jih je ustavil volk. Rekel je, če hočejo naprej, naj z njim odigrajo eno partijo dame. Sneguljčica jezno reče, da se z njim ne gre nobene igre. Volk jezno odgovori, da bo vse požrl. Zelena kapica je iz vrečke hitro vzela dve smragodi in jih volku zalučala v oči. Volk ni nič videl. Vsi skupaj so se veselo odmiksali k babici.

Ko so prišli k njej, so ji dali smragode in ji zapeli pesmico za njen stoti rojstni dan. In verjetno še se zdaj zabavajo, če še se niso odsmrknili v pravljico.

Avtorica: Tia Križan, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

Čarobni pajacek Čarli

V osamljenem tihem mestu so bili ljudje vedno potrti. Vse hiše so bile temnih barv, strehe pa samo črne. V mestu ni nikoli sijalo sonce. Ljudje so se v službah dolgočasili, v šoli pa so učenci skoraj že spali na klopeh. Frizer je strigel ovce namesto ljudi, kuhar pa kuhal samemu sebi. Vse je bilo narobe. Samo ena majhna hiša je bila polna veselja. V njej je živela mala punčka z imenom Nina, s svojo mamo in očetom. Mama je delala v pekarni, oče pa na policiji. Nina je imela svojo najljubšo igračo pajacka. Ime mu je bilo Čarli. S Čarlijem je Nina spala, hodila v šolo, vse je počela skupaj s pajackom Čarlijem.

Bila je ena od posebnih noči, bila je noč pravljic. Ves večer je Nina pripovedovala zgodbe Čarliju. Potem pa je mama vstopila v sobo in rekla: »Nina, zdaj pa spat, pozno je.«

Nina se je pokrila z odejo in čez čas zaspala. Kar naenkrat se je nekaj začelo premikati pod odejo. Nino je prebudil tihi zvok. Zbudila se je in pogledala okoli sebe. Za njo je stal pajacek. Rekel ji je: »Dobro jutro.«

Nina pa je samo začudeno gledala. »Kdo si ti?« je vprašala.

Pajacek je odgovoril: »Jaz sem pajacek Čarli, tvoja najljubša igrača. Se me spomniš?«

»Ja, ampak si oživel, kako je to mogoče? Si čaroben?« je spraševala Nina.

 »Da,« je odgovoril pajacek. »No, zdaj mi pa povej eno od tvojih pravljic, saj je noč pravljic,« je odvrnil pajacek.

In Nina je začela pripovedovati zgodbe pajacku Čarliju. Sonce je že vzhajalo in jutro se je bližalo. Pajacek je rekel, naj ga skrije pred mamo, saj ne sme vedeti, da je živ. Nina je pajacka skrila pod posteljo. Mama je vstopila v sobo in vprašala: »Nina, greš z mano v službo v pekarno?«

»Ja, samo oblečem se,« je rekla Nina.

Pajacek je pokukal izpod postelje in vprašal, če lahko gre zraven. Nina je pritrdila in tako je Čarli skočil v nahrbtnik.

Mama, Nina in Čarli so odšli v mamino službo v pekarno. Ko so prispeli, Ninina mama ni imela nobenih strank, zato je rekla, da gre peči mafine. Nina je ostala zunaj. Med tem se je iz nahrbtnika izmuznil pajacek Čarli in se skril za čokoladno torto. Nina je hitro opazila, da Čarlija ni, zato ga je šla iskat v pekarno. Iskala ga je na policah, v omarah, v blagajni, a ga nikjer ni našla. Ko pa je zaklicala Čarli, zate imam pico, pa je pajacek Čarli takoj skočil izza čokoladne torte in hitro skočil nazaj v nahrbtnik. Mama je slišala, kako je Nina klicala pajacka Čarlija. Nino je vprašala, kdo je to Čarli. Nina je premišljevala, kaj bi rekla mami, saj se ji ni želela zlagati. A vseeno mami ni želela povedati za pajacka Čarlija. Rekla ji je, da je Čarli njen sošolec. Mama še ji ni čisto verjela. Nina je mamo zamotila z vprašanjem, če ji lahko pomaga peči mafine. Mama je pokimala. Zdela se ji je odlična ideja. Nina si je hitro obrisala potno čelo in zavzdihnila: »To je pa šlo za las.«

Čez dan ni Ninina mama dobila niti ene stranke. »Oh, Nina, danes ne bom nič zaslužila,« ji je rekla.

»Zakaj pa ne?« je vprašala Nina.

»Veš, v tem mestu ljudje nikamor ne gredo, saj so potrti, je rekla mama.«

Nina se je domislila enkratne ideje, a ni je povedala na glas. Ko sta z mamo prišli domov, je Nina šla v sobo in iz nahrbtnika vzela pajacka Čarlija. Prosila ga je, če lahko spremeni mesto, da bo veselo. Pajacek je razmišljal. »Samo en način obstaja,« je rekel. »In sicer, če te odpeljem v čarobno deželo, danes ponoči. Zdaj pa se moraš sama odločiti,« še je dodal.

»Ja, ja, ja, a le če boš šel zraven,« je odvrnila Nina.

»Seveda,« je odgovoril pajacek. »Zbudil te bom ob pol noči.«

Nina in pajacek Čarli sta zaspala. Ura je skoraj odbila pol noč. Pajacek je tiho prebudil Nino.

»Kaj pa je, ura je komaj pol noč, zakaj me budiš, saj še ni čas za šolo. Pusti še me malo spati,« je tiho, zaspano rekla Nina.

»Rešiti morava mesto, se ne spomniš? Rekel sem ti, da te bom zbudil,« je rekel pajacek.

»Pa res, pozabila sem že,« je rekla in vstala iz postelje.

»No, greva,« je nestrpno odvrnila Nina. Rekel ji je, naj zapre oči in Nino odpeljal v čarobno deželo.

Ko je Nina odprla oči, sta pristala v čarobni deželi. 

Čez nekaj časa sta na poti srečala zajčka.

»Kaj pa iščeta tukaj? Tu na okoli še nisem videl koga takega,« je rekel zajček.

Predstavila sta se in povedala, da iščeta rešitev za Ninino osamljeno mesto.

»Jaz vaju lahko odpeljem do čarobnega praha, ta izpolni vse želje,« jima je povedal zajček. »A pot bo dolga,« je še dodal.

»Seveda, greva,« je odločno rekla Nina.

Najprej so šli skozi dišeči gozd, potem pa še mimo cvetočega travnika. Tam so se utaborili in prenočili. Zjutraj so hitro prispeli do cilja. Pred njimi je bila mračna jama. »Jaz bom počakal tukaj,« je rekel zajček. Pot sta Nina in pajacek nadaljevala sama. Ko sta prišla na konec jame, je na zlati skali bila vreča s čarobnim prahom. Nina si ga je nekaj presipala v mošnjiček. Odšla sta iz jame in sta zajčku pokazala mošnjiček s čarobnim prahom. Zajec je bil zelo začuden, saj mu še nikdar ni uspelo priti do čarobnega prahu. Zahvalila sta se zajčku za pomoč in zaprla oči. V hipu sta pristala pred Ninino hišo. Potem sta se spraševala, kaj lahko naredita s prahom, da bo rešil mesto. Nina se je domislila, da lahko prah raztreseta po celem mestu. In tako sta tudi naredila.

Od takrat naprej je bilo mesto polno veselja in vedno je sijalo sonce, tudi ljudje se niso več dolgočasili. Mesto je postalo najbolj srečno in veselo mesto na celem planetu.

Avtorica: Zoja Stater, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

Pouk v deželi smejalki

V deželi Smejalki so smešni učitelji oblečeni v klovne. Ravnatelj ima na glavi lasuljo. Učenci so zmeraj nasmejani. Učijo se naslednje predmete: smejanje, žgečkanje, migati z levim ušesom, migati z desnim ušesom, plezati po drevesih, skakati z vrečami. Najbolj pomemben predmet je smejanje. Kdor se ni znal smejati, so ga naučili. 

Avtorica: Ajda Meglič, 3. b
Mentorica: Breda Pisar

Šola v deželi Smejalki je majhna. Učitelji so roboti. Šola se imenuje Smeško. V šoli Smeško se učijo plesati, plezati, plavati izdelovati zvezke in se smejati. Na tej šoli so skoraj vsi enaki. Na šolo hodijo od rojstva do smrti. In na tej šoli so vsi srečni.

Avtorica: Klara Hvalec, 3. b
Mentorica: Breda Pisar

V deželi Smejalki imajo samo trgovino in šolo. V šoli so vsi oblečeni v majice in hlače z narisanimi veselimi obrazi. V šoli imajo samo en predmet in eno uro pouka. To je učenje govorjenja šal. Vsak dan si morajo izmisliti novo šalo. V šoli imajo tudi malico. Pouk se prične ob deseti uri.

Avtorica: Kaja Šimenko, 3. b
Mentorica: Breda Pisar

V deželi Smejalki je velika šola. Tam se vsi samo smejijo. V tej šoli so tudi nenavadni predmeti, kot je učenje obmetavanja z blazinami, gledanje televizije, pihanje milnih mehurčkov in igranje igric. V tej šoli ni ravnatelja ali ravnateljice, ker ni pravil.

Avtorica: Sara Berghaus, 3. b
Mentorica: Breda Pisar

Ptujski povodni mož

V starem mestu Ptuj je v globini reke Drave živel stari mož. Nekateri so verjeli, da je to povodni mož.

Nekoč pa je mimo reke Drave šla deklica in iz vode slišala ropot. Zelo se je prestrašila. Tako je bila radovedna, da je stopila do vode in naenkrat zagledala nekaj sluzastega. Še bolj se je prestrašila, ko je videla, da je to povodni mož. Povodni mož jo je hotel prijeti, a mu ni pustila, ker je zraven njega videla pošast s tremi očmi. Mislila je, da je pošast zlobna, a si je vse narobe predstavljala. Ugotovila je, da nista zlobna in odšla je do povodnega moža. Povedala mu je, da prej ni verjela vanj. Ampak s tem ga ni hotela prizadeti. Povodni mož jo je razumel in tako sta postala najboljša prijatelja. Rekla je, da noče, da bi odšel. Povodni mož je rekel, da se lahko vsak dan družita. Povedal ji je tudi, da bo moral oditi. Družila sta se dolgo čas, potem je on odšel. Deklica je bila zelo žalostna, a je to morala sprejeti. Povodni mož jo je povabil zraven, a ga je zavrnila, saj je morala k družini. Ko je povodni mož odšel, je deklica jokala in jokala. Potem se je spomnila na starše in takoj odšla domov. Starša sta jo spraševala, kje je tako

dolgo hodila. Deklica jima ni povedala čisto nič. Dobila je kazen, a je vedela, da vse to ni zaman.

Povodni mož se je vrnil po desetih letih. Bil je žalosten, ker deklice nikoli ni dobro spoznal. Odločil se je, da jo bo poiskal. Iskal jo je tri leta, pa je ni našel. Bil je tako utrujen, da je zaspal.

Ko se je zbudil, je zagledal mlado gospodično. Našel sem te, je zaklical. Tudi jaz tebe je odvrnila gospodična. Nikoli te nisem vprašal, kako ti je ime. Povedala mu je, da je Liza. Povodni mož prej nikoli ni vedel za ljubezen in zdaj, ko jo je spoznal, se je zaljubil.

"O, ljuba Liza, bi se poročila?" jo je vprašal povodni mož.

"Seveda," je odvrnila Liza.

Liza in povodni mož sta se poročila. In tako sta živela srečno do konca svojih dni na dnu reke Drave.

Avtorica: Tia Šimenc, 4. b
Mentorica: Renata Sužnik 

Sladonjam

Nekoč je živela deklica, ki ji je bilo ime Ana. Njena najljubša hrana je bil sladoled, ki ga je imela tako rada, da si ga je naročila, kamorkoli je prišla.

Nekega dne ji je bilo zaradi sladoleda zelo slabo in je zbolela. Šla je k zdravniku. Rekel ji je, da ne sme jesti preveč sladoleda in da mora začeti jesti bolj zdravo hrano. Ana se je domislila in je hrano začela oblikovati v oblike sladoleda. Iz jabolka, hruške in krompirja je naredila kepice, iz zrezkov je oblikovala kornet, iz solate je naredila lučke. Tako oblikovana hrana ji je bila všeč.

Bližal se je njen sedmi rojstni dan. Pripravljala je zabavo. Nanjo je povabila svoje prijatelje. Skupaj so okrasili hišo in skupaj so pripravljali hrano po načrtu, ki ga je naredila Ana. Pripravili so različne jedi, ki so imele oblike sladoleda. Gostje so bili navdušeni nad obliko in nad okusom. Po zabavi so skupaj pospravili. Ker jim je bilo vse tako dobro, so se domislili, da bodo takšno hrano ponujali otrokom.

Odločili so se da bodo odprli trgovino. Narisali so plakate in jih izobesili po mestu. Tudi po radiu so objavili obvestilo o novi trgovini z imenom SLADONJAM. Otroci so to slišali in radovedni  prišli pogledat, kaj ta trgovina

ponuja. Oblika hrane jim je bila takoj všeč. Ko so jo poskusili, so bili še bolj zadovoljni, saj je bila tudi zelo dobra. Kaj takega niso še nikoli videli in poskusili, zato so večkrat prihajali ponjo.

Za trgovino je zvedel župan. Obiskal jo je, nad hrano je bil zelo navdušen in jih je pohvalil za odlično idejo. Predlagal jim je, da bi hrano ponudil otrokom v vrtcih in šolah po celem svetu, da bi vsi poskusili zdravo in tako zanimivo oblikovano hrano. To so tudi storili.

Otroci vsega sveta niso več odklanjali zdrave hrane, ampak so jo z veseljem pojedli. Sladkarije jim sploh niso bile več pri srcu. Bili so veseli, zdravi. Njihovi zobje so imeli več moči, da so lažje grizli in jedli. Bili so lepi beli in zdravi. Tudi trebušček jih ni več bolel.

Ko so obiskali zdravnika je bil navdušen nad njihovo prehrano. Povedal jim je, da so zdravi in jih spodbudil,  naj tako dobro in zdravo hrano jejo še naprej.  Tudi sam, ko je zvedel za to hrano, jo je začel jesti.

Avtorica: Ljupka Mia Marin, 2. a
Mentorica: Irena Prelog