Moj jezik

Rodil sem se v svoji domovini, ki se imenuje Slovenija, zato je moj materni jezik slovenščina. Za rojstvo slovenščine lahko rečemo, da se je rodila nekje v 6. stoletju, ko so se na to področje naselili naši predniki. Slovenščina spada med slovanske jezike. To pomeni, da ima slovenščina tudi sorodnike – sorodne jezike.

Danes ločimo knjižni in neknjižni slovenski jezik. Knjižni jezik po navadi govorim v šoli, doma pa tudi zelo rad povem kaj po štajersko, saj prihajam iz Štajerske regije, natančneje iz Ptuja. Zelo rad pa bi se naučil govoriti tako kot govori moja babica, ki je iz občine Markovci. Pa tudi dedijevo narečje mi je všeč, dedi namreč prihaja iz Haloz. V šoli sem se naučil, da je v Sloveniji neverjetnih 40 narečij. Glavne so: prekmurščina, štajerščina, primorščina, gorenjščina. Meni je slovenski jezik brez narečij dejansko brezvezen. Ampak res je, ravno narečja so ga popestrila in naredila zanimivega.

Od staršev sem izvedel, da sem prvo lepo izgovorjeno slovensko besedo izrekel, ko sem bil star 10 mesecev in ta beseda je bila »še bi«. Vem pa, da se slovenščina zelo razlikuje v primerjavi z drugimi jeziki. Naš jezik ima dvojino, zato je nekaj posebnega in hkrati lepega.

Nič nimam proti, če se v slovenskem jeziku uporabljajo tujke, ki jih tudi sam veliko krat uporabim npr. kul, okey, ful, kuferam, šuhi … Seveda pa to ne pomeni, da bom pozabil na knjižni jezik. Še naprej ga bom uporabljal na javnih mestih in tako izkazoval spoštovanje do njega. V šoli sem se naučil, da je v slovenski abecedi 25 črk in 29 glasov. Pri nas doma na uporabljamo širokih glasov in polglasnika. To je pač ena izmed značilnosti našega narečja.

Še vedno pa sem mnenja, da bi slovenstvo brez narečij takoj propadlo. Imamo tudi sosede iz Hrvaške, Madžarske, Italije ter Avstrije, tudi ti menim, da znajo povedati kaj pa slovensko, kakor tudi mi poznamo nekaj njihovih besed.

2,3 miljona ljudi ima svoj materni jezik slovenščino in mislim, da je vsakemu od njih všeč slovenski jezik. Sicer mi v šoli slovenščina ni ravno najljubši predmet, pa jo imam globoko v svojem srcu.

 Vid Vidovič,  7. b

 

Vsak jezik ima svoj dom in dom slovenščine je tukaj

Leta 1548 je Primož Trubar začel snovati in uresničevati zamisli za seznanjanje Slovencev z verskimi vsebinami s pomočjo tiska. Začel je uresničevati zamisel pridobivanja Slovencev za novo vero s slovensko tiskano besedo. Zavedal se je, da naš narod govori slovenski jezik že več sto let in ta jezik jim je blizu. Odločil se je, da bo dal Slovencem knjigo zapisano v njihovem domačem jeziku. Začel je s prvo knjigo, ki jo je poimenoval Katekizem. Še v istem letu je pripravil kratek Abecednik, saj se je zavedal, da mora ljudi naučiti osnov branja in pisanja.

Novembra leta 1844 je znani slovenski pesnik napisal Zdravljico, ki je sedaj himna Republike Slovenije. V obliki pesmi je sporočal, kako pomembno je ohraniti naš dom in jezik. Na Franceta Prešerna smo zato zelo ponosni.

1. septembra leta 1939 se je Jugoslavija v 2. svetovni vojni borila za svobodo. Tudi v tistem času smo govorili slovenski jezik, čeprav so nam tujci hoteli vsiliti nemški jezik. Partizani so se borili proti Hitlerju, da bi obdržali slovenski jezik. Vojna je trajala 5 let in po petih letih smo iz vojne odšli z dvignjeno glavo, saj smo obdržali svojo državo in slovenski jezik.

Pesniki in pisatelji imajo zelo veliko vlogo pri ohranjanju in razvijanju slovenskega jezika. Iz starih zapisov lahko ugotovimo, da je jezik živ in kako se spreminja. Nekatere besede nastajajo na novo, nekatere pa izginejo v pozabo.

Ker sem se rodila v Sloveniji, tudi jaz govorim slovensko in Slovenija mi pomeni dom. Prihajam iz Štajerskega dela Slovenije, zato govorim drugačno narečje kot ga govorijo v drugih predelih Slovenije. Še posebej zanimivo mi je primorsko narečje. Včasih grem na obisk k babici na Gorenjsko in velikokrat opazim, da tam govorijo drugače kot jaz. V časih niso imeli dobrega mnenja o narečjih, danes pa se nam zdi prav, da ljudje ohranjajo svoj jezik, pa četudi je to narečni jezik.

Slovenski jezik mi je všeč in rada ga uporabljam. Zelo rada iščem rime, ki se skrivajo v besedah. Včasih, ko gremo z družino na dolgo pot se igramo razne besedne igre.

Slovenski jezik mi je zelo všeč in srečna sem, da sem Slovenka.

Lana Kunčič, 7. b

 

Slovenski jezik

Majhen otrok začne najprej govoriti svoj materni jezik, to je jezik, ki se ga naučimo od staršev. V šolah moramo govoriti knjižno in se truditi, da ne uporabljamo narečnih besed. Vsak Slovenec bi moral svoj materni jezik spoštovati in ga negovati, saj ga bomo le tako lahko ohranili. Ljudje se zraven maternega jezika učimo tudi tuje jezike. Najpogosteje so to angleščina, italijanščina, francoščina in nemščina.

Slovenščina se je razvila iz praslovanščine. Najstarejši pisani viri, ki kažejo značilnosti slovenskega jezika, so Brižinski spomeniki. Napisani so z latinično pisavo, po izsledkih neke raziskave so nastali na Koroškem v obdobju 927–1039. Besedila, ki jih vsebujejo, so bila oblikovana že prej, verjetno v 8. stoletju. To pomeni, da slovenščina obstaja že preceja časa in ponosni bi morali biti, da nam jo je uspelo ohraniti toliko let, glede na to, da smo zelo majhna država.

V času 2. svetovne vojne, ko so Nemci hoteli zavzeti Slovenijo, so vsem Slovencem prepovedali govoriti slovenski jezik. V šolah, vrtcih, službah in drugod so ljudje morali govoriti nemško. Posledica tega je, da starejši ljudje mnogo bolj spoštujejo slovenščino kot mladi. Mladi se ne zavedajo, da so se v preteklosti Slovenci borili za zemljo in s tem hkrati za slovenski jezik.

V Sloveniji ljudje govorimo večinoma slovensko, po nekod pa govorijo italijansko ali madžarsko. V javnosti se uporablja knjižna slovenščina, poznamo pa tudi preko štirideset narečij, ki se govorijo pa vaseh.

Mladi uporabljajo svojo različico jezika, ki vsebuje besede prevzete iz angleščine. Po mojem mnenju se nekateri mladi ne zavedajo lepote slovenščine.

Slovenščina je združeni naziv za knjižni jezik Slovencev in skupno ime za narečja in govore, ki jih govore ali so jih nekoč govorili Slovenci. Govori ga 2.500.000 govorcev po svetu, od katerih jih večina živi v Sloveniji. Glede na število govorcev ima razmeroma veliko narečij. Slovenščina je južnoslovanski jezik in eden redkih indoevropskih jezikov, ki je ohranil dvojino. Tudi zato je slovenščina nekaj posebnega. Za zapisovanje slovenskega jezika se danes uporablja gajica.

Lepo bi bilo, če bi se vsi Slovenci se zavedali pomena svojega jezika, ker narod brez svojega jezika bo hitro izginil.

Alja Zebec, 7. b

 

Slovenščina

Ob besedi slovenščina se spomnim na jezik, ki ga govorim in to je moj materni jezik. Materni jezik mu rečemo zato, ker ga govorimo že od rojstva in se ga naučimo od mame oziroma od staršev. Vsak bi moral  spoštovati svoj materni jezik. Večina mladih pa ga ne spoštuje.

Slovenščina je tudi predmet v šoli, saj se učimo pravil slovenskega jezika in beremo besedila napisana v slovenskem jeziku. V šoli se trudimo govoriti knjižno slovenščino.

Slovenci govorimo naš jezik že od 6. stoletja naprej. Prvo slovensko knjigo je napisal Primož Trubar leta 1550. To je bilo za takšen mali narod zelo veliko delo vredno spoštovanja. Slovenščina je posebna, ker ima dvojino, saj je večina jezikov nima. Naš jezik se je skozi leta zelo spremenil.

Prav se mi zdi, da skušamo ohraniti svoj narodni jezik. Mi mladi pa moramo še bolj spoštovati naš jezik, ker nas je tako malo in je mogoče, da čez nekaj desetletij naša država ne bo več obstajala.

Pomembno pa je tudi, da ohranjamo narečja. Slovenija ima več kot 40 narečij, ki jih govorijo ljudje v manjših krajih in po vaseh. Meni je poznana ljubljanščina, štajerščina,  prekmurščina, primorščina, gorenjščina in še kakšno narečje bi se našlo.

Na območju Slovenije je slovenščina večinski materni jezik, na narodnostno mešanih območjih pa pogosto tudi tamkajšni jeziki (Italijanščina, Madžarščina). Za nekatere prebivalce Slovenije pa so pogosto slovanski jeziki (Hrvaščina, Srbščina).

Slovenščino govori približno 2,5 milijona ljudi, večinoma v Sloveniji, govorijo pa jo tudi Slovenci, ki so se izselili drugam po svetu.

Urška Majcenovič Kovač, 7. b

 

Slovenski duh

Slovenščina spominja me

na dva duha:

eden čemeren je in tih,

drugi srečen je navdih.

Vem, da ni lahko,

saj zahtevno je zelo

poučevati slovenščino.

V glavcah mora biti toplo,

toplo povzroča to,

da možgani delujejo.

Hi hi hi, ho ho ho,

zdaj začelo se bo,

zdaj v glavah

mora biti zelo toplo,

da naučimo se slovenščino.

Slovenščina ima dva moža,

eden Abecednik ima na vesti,

drugi pesmi zna presti.

Eden duhovnik in skladatelj,

ups! pisatelj.

To pomota je bila,

ki zdaj je rešena.

Drugi v Vrbi živi

in pesmi pisati hiti,

v Ljubljani zdaj stoji

in svoj trg ogleduje si.

                                                                                              Ema Kukovec, 6. a

 

Naš materni jezik

Naš materni jezik je slovenščina. Menim, da smo Slovenci nanj lahko zelo ponosni. Takšno mnenje imam zato, ker so se naši predniki dobesedno borili za Slovenijo in slovenski jezik, da bi se v šolah učili v slovenščini, da bi časopisi bili napisani v slovenščini in da bi namesto nemščine bil uradni jezik slovenščina.

To je jezik, ki je zelo raznolik, saj smo podedovali številne ljudske pesmi in pripovedi, ki so jih ustvarili posamezniki iz ljudstva. Njihova imena so se pozabila, njihove pesmi pa so ostale. Kako veličastno je že to, da so se ohranjale in ohranile le s petjem in pripovedovanjem ter se zapisale v vsakega Slovenca. Niso šle v pozabo, saj se še vedno pojejo, in to v različnih narečjih, ki jih je več kot štirideset. Prav narečja še dodatno bogatijo naš jezik in so naša kulturna dediščina.

Slovenščina za nas kot narod pomeni zelo veliko, saj smo z njo dokazali, da nam ni potrebno biti odvisni od drugih držav, da lahko ustvarimo nekaj svojega in smo sposobni. Lahko smo hvaležni, da imamo svoj jezik. Nekatere države ga nimajo. Lahko smo srečni, da večina slovenskih prireditev poteka v slovenščini. Nekatere države si tega s svojim jezikom ne morejo privoščiti. Lahko se pohvalimo, da imamo svoje manjšine v drugih državah (npr. Madžarska, Italija), pa čeprav smo zelo majhni. Nekatere države jih nimajo.

To vse so razlogi, zaradi katerih moramo imeti svoj jezik radi in ga spoštovati. Ali si predstavljate, da bi se dandanes v šoli učili v nemščini ali katerem drugem jeziku? Si lahko zamislite, da vse oddaje, vsi nastopi, koncerti, razne prireditve ipd. ne bi potekale v slovenščini? Jaz si ne predstavljam.

Ne predstavljam si življenja brez slovenskih oddaj, serij, glasbe …  Ne vem za ostale,

ampak jaz ne bi želela živeti v takšnem svetu. Takšno mnenje imam morda zato, ker sem navajena na tak način življenja, vendar si tega za daljši čas ne želim spreminjati.

V Sloveniji se naj govori slovensko, saj smo Slovenci.

Daniela  Butkovska Tomanič, 9. a

 

Jezik

 Jezik je živa stvar. Že od začetka človeštva je jezik povezoval ljudi. Skozi zgodovino se je jezik razvijal, spreminjal in danes poznamo več tisoč jezikov. Znano je, da so določeni jeziki tudi izumrli, ko jih nihče ni več znal govoriti. Zato je prav, da se razvijamo in govorimo v svojem jeziku in ga s tem ohranjamo.

S številnimi pesmimi, ki so nastale, še preden so jih zapisali, se lahko s ponosom predstavimo na vsaki kulturni prireditvi. Ljudje jih recitirajo, deklamirajo in pojejo. Prav ljudske pesmi nas bogatijo. Za vsak običaj in praznik lahko najdemo primerno

Slovenci smo že večkrat v zgodovini doživljali, da je bil naš jezik zatiran in prepovedan. Vendar je zavest ljudi bila dovolj močna, da se je slovenščina ohranila.

Ne znam si predstavljati, da bi morala po različnih ustanovah uporabljati tuji jezik v svoji domovini. Čeprav ljudje znamo govoriti mnogo tujih jezikov, se v tujini še zmeraj počutimo kot tujci. Kadar slišimo nekoga, ki ne zna dobro govoriti našega jezika, ga takoj označimo za tujca.

Slovenščina je med najlepšimi jeziki. Za tujce je zelo zahtevna, tudi zaradi dvojine. Če rečeš v angleščini besedo kiss, se naše ustnice raztegnejo, če pa rečeš po slovensko poljub, pa ga z ustnicami tudi oblikuješ. Imamo jih: besede in vsebesede.

Če primerjamo besede med seboj, se še ustavimo pri imenih različnih trgovin, ki nosijo tuja imena. Zakaj ne nosijo slovenske trgovine slovenskih imen? Med množico tujih imen se počutiš skoraj kot tujec, čeprav si doma v Sloveniji.

Slovenščina nam pomeni dom in zavedanje, da bomo obstajali, dokler bomo govorili, mislili in brali v slovenščini.

Nika Janžekovič Toplak, 8. b

zdravasola-alpha-small  ekosola-alpha-small