Glasilo april 2019 naslovnica velika
Skok na naslovnico glasila

Nasmeh živali

Moj muc Morton

Moj maček Morton veliko je in spi. Ko ne spi, dela neumnosti. Moji babici je odtrgal zaveso.
Z mucom se rada igrava in loviva. Ko sva utrujena, se cartava.

Avtor: Enej Rus, 2. a
Mentorica: Dunja Stošič

 

Brik

Brik je pes. Je lovski pes, rjave barve. Star je sedem let. Pregrizne nam žogo in pobegne. Zelo rad je kosti. Rad skače po snegu. Rada ga božam. Vzame plišaste igrače in jih raztrga. Nima rad vode in dežja. Na lovu je pobegnil dediju. Ne mara mačk in ježkov. Včasih ga krtačim. Rad se igra, imamo ga radi. Brik je pasme brak jazbečar.

Avtorica: Liza Berlič, 2. a
Mentorica: Dunja Stošič

Eva Hvalec 4b Avtorica:Eva Hvalec, 4. b
Mentorica: Renata Sužnik

  

 

 


Kokoš Marta


Nekoč je živela kokoš, ki je bila dobrega srca in je vsem zaupala. Tej kokoši je bilo ime Marta. Zaradi svoje prijaznosti je imela veliko prijateljev. A med temi so bili tudi lažni, ki so njeno dobroto izkoriščali. V kokošnjaku so ji vsi zaupali, zato je poznala vse skrivnosti in njihove težave. Če se je kdo sprl, je ona pomagala rešiti problem in vsi so se spet razumeli.
Nekega dne pa je v kokošnjak prišla nova kokoš Micka. Marta je takoj prišla do nje in jo nagovorila: »Pozdravljena, jaz sem Marta, upam, da se bova dobro razumeli. Naj se ti predstavim.«
Micka ji je povedala: »V starem domu sem se z vsemi zelo dobro razumela. Poznala sem veliko kokošjih skrivnosti.«
Marta je Micki predstavila vse kokoši in peteline. Micka je videla, da se vsi zelo dobro razumejo. Ker ni bila več glavna, ji to ni bilo všeč.
Mislila je, da se bo v nekaj tednih to spremenilo. Žal se ni nič spremenilo, ker so se še vedno vsi raje družili z Marto. Zato je Micka postala jezna, ljubosumna in žalostna. Odločila se je, da bo to spremenila. Do vseh je postala še bolj prijazna. Poskušala je vse mogoče, a ji ni uspelo. Zato si je rekla: »Če ne gre zlepa pa bo šlo zgrda«.
Čez nekaj dni je Micka videla, da je kokoš Frančka Marti zaupala svoje skrivnosti. Nato se je spomnila da če bi mislili da je Mirta izdala vse skrivnosti da ji nemorejo zaupat in da je slaba kokoš. Zato se je skrila v seno da je nišče ni videl in posluša pogovor met Mirto in Frančko. To kar je slišala je bilo zelo sramotno in čes par ur so se Frančki smejali usi. Zelo jo je bilo sram ampak obonem je vedela da to njeno zdaj ne več skrivnost vedela le ena kokoška in jo je morala sigurno ona povedati ostalim. Hitro je poklicala Mirto na sredino kokošnjaka in rekla "Kako si to mogla zaupala sem mislila sem da ti lahko zaupam ampak sem se očitno zmotila." Mirta se je branila da to ni res in da ji je nekdo potaknil. Ampak ji ni nišče verjel nato se je pa iz vogala prikaza Micka in naglas rekla "Sem vam rekla kakšna je Mirta amapk mi ni hotel nišče verjeti. Nato so vse kokoške in kokoti začeli kokodakati kako jim je žal da ji niso verjeli. Nato se je zglasiv en kokot Štefko in rekel "Vrzimo jo ven z kokošnjaka". Vsi so se strinjali in zvezali Mirto da bi jo vrgli ven nato pa je iza vogala priskakljav zajček in spregovoril "Mirta ni nič kriva ta vaša kokoš od kokoši (in pokazal na kokoš Micko) se je skrila v seno in prisluškovala pogovuru". Ali je to res so jo vprašale in Micka je odgovorila da je vse res amapk je to naredila zaradi tega ker jo niso sprejeli in da se je počutila zelo osamljeno pa da ji zelo krivo in se želi da bi bilo kot prej. Ker pa je bila Mirta prijazna kokoš je sklenila da ji bo oprostila. In tako so vse kokoši živele srečno do konca svojih dni.

Avtorica: Ana Banfič, 7. b
Mentorica: Karmen Ivančič

 


Mačje raziskovanje


Dolgo nazaj je na obisk k mucku Arielu prišla muca Tali. Igrala sta se cel popoldan.
Naenkrat pa se je v stanovanju nekaj zgodilo. Vsi družinski člani so se začeli zelo hitro urejati, stekli k avtu in zelo hitro odpeljali z dvorišča. Ariel in Tally sta se samo spogledala in spala dalje. Čez uro sta oba postala zelo lačne in zato začela tekati po hiši in uničevati pohištvo. Na enkrat je Tally ne glas začela kričati: »Ariellll, hitro pridi, glej, kaj sem našla.«
Ariel je prišel v sobo in je videl Tally, kako se nagiba skozi odprto okno. Naglas je zakričal: »Tally, takoj proč od okna. Kaj ti pa je? Bi se rada poškodovala?«
Tally ga je nedolžno pogledala in je stopila proč od okna. Ariel je pogledal, kaj se dogaja in videl je, da je zunaj veliko ptičev.
Hitro je skočil na travnik, še dobro, da sta bila v pritličju, Tally pa je hitro skočila za njim.
Zunaj sta se igrala s ptiči, dokler na cesti nista slišala čudnih zvokov. Oba sta bila preveč radovedna in odšla sta preverit, kaj se dogaja.
Ko sta stopila na cesto, ju je skoraj povozil avto, nato ju je po celi ulici lovil še sosedov pes.
Ko sta mu končno ušla, sta mislila, da se je pustolovščina končala, a sta se zmotila.
Ugotovila sta, da sta se v begu izgubila, saj nista našla poti domov.
Postajalo je vedno bolj mrzlo in bila sta vedno bolj lačna, Ariel je rekel: »Če ne bi bila tako radovedna, se to ne bi zgodilo.«
Tally je samo prikimala in odpravila sta se iskati pot dom. Bilo je že zelo pozno in končno sta našla njun dom.
Na tem potovanju sta se oba naučila, da v življenju ne smeš biti preveč radoveden, ker te to lahko veliko stane.

Avtorica: Tiana Ribič, 7. b
Mentorica: Karmen Ivančič

 

Ajda Ciglar 4b

Avtorica: Ajda Ciglar, 4. b
Mentorica: Renata Sužnik

 

 

  

Lana Furman 5a
Avtorica: Lana Furman, 5. a
Mentorica: Irena Golob

 

V živalskem vrtu

Živel je fantek po imenu Kai. Star je bil 8 let in je obiskoval 3. razred. Imel je rjave in skuštrane lase, na nosu in na licih pa številne pege. Bil je navihan, nagajiv in rad se je podil za žogo.
Enkrat je s svojo mamico šel v živalski vrt, tam pa se mu je zgodilo nekaj zabavnega. Med tem ko sta si ogledovala živali, sta zaslišala krik otroka: »Tiger je pobegnil!«.
Nastal je preplah. Ljudje so začeli kričati in bežati. Tudi Kai in mamica sta se prestrašila. Pritekli so čuvaji s puškami v rokah. Počasi so se pomikali proti tigrovi kletki in gledali, kje je tiger. Kai pa se je izmuznil in na skrivaj šel za njimi. Tigra ni bilo nikjer. Ko so prišli do tigrove kletke, so bili zelo presenečeni. Tiger je bil v kletki. Ko so ljudje preko zvočnikov slišali, da je tiger še vedno v kletki, so se počasi začeli vračati. Ljudje so začudeno gledali tigra v kletki in se spraševali, kako je sploh prišlo do preplaha.
Naenkrat pa se je izza vogala priplazil majhen tigrasti mucek : »Mijav, mijav… «
Iz množice se je spet zaslišal otroški glas: »Glejte! Tam je moj Tiger! «.

Avtor: Vid Maračić, 3. a
Mentor: Sonja Plajnšek

  

 

Radovedna lisica

Daleč v gozdu je živela lisica, ki je bila zelo radovedna. Ker je bila v brlogu osamljena, je družbo iskala pri ostalih živalih. Rada se je pogovarjala z medvedom in volkom. Vsak dan po kosilu se je odpravila k njima ter jima postavljala veliko vprašanj. Te informacije je lisica prenašala k ostalim živalim v gozdu.
Mimo njenega brloga je priskakljal zajček. Lisica ga je povabila v svoj brlog. Ker je želela, da sta medved in volk samo njena prijatelja, si je o njima izmišljala laži. Zajčku je dejala, da se bosta preselila v drug gozd. Zajčka je to pretreslo. Lisica se je zavedala, da je naredila napako in jo obžalovala. Zajčku je naročila, naj ne hodi k njima. To se je zajčku zdelo sumljivo, zato se je podal k njima, da ju povpraša o selitvi. Seveda medved in volk o selitvi nista ničesar vedela, novica ju je šokirala.
Vsi skupaj so odšli do lisice. Medved in volk sta ji povedala, da ne gresta nikamor in naj ne širi laži.
Naslednji dan je lisica ugotovila, da je izgubila najboljša prijatelja, zato se je šla opravičit. Svoje napake pa ni več ponovila.

Avtorica: Taja Lončarič, 9. b
Mentorica: Urška Hlupič Voda

Ursa Zaloznik 1a
Avtorica: Urša Založnik, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič, Leonela Djakovič

  

 

Sara Kokol 6a
Avtorica: Sara Kokol, 6. a

Lipicanec

Ko ti drevored iz maklen zasije, veš, da tukaj lipicansko srce bije.
Slovenski lipicanec je čisto drugačen kot črni vranec.
Bel je kot češnjev cvet, ali pa siv kot kamniti svet.

Lahko je tudi temno siv in rjav, vranje črn, ampak zmeraj vihrav.
Griva in rep sta gosta in košata, na njegovih kopitih pa podkev zlata.
Njegov hrbet je dolg in raven, mišičast in lepo položen križ gresta zraven.

Korak je prožen, graciozen in visok, popoln je tudi vsak njegov skok.
Ko pogleda z velikimi, temnimi očmi, vsakemu srce zažari.
Preden zapustil bi ta naš prelepi svet, dočakal naj bi tudi do 30 let.
Ker zelo visoko ima inteligenco, lahko pretenta tudi svojo lastno senco.

Po značaju je dostojanstven in ponosen,a hkrati skromen, vzdržljiv in prvak splošen.
Lipicanec se v gibanju pokaže in se pred svojimi oboževalci izkaže.

Avtorica: Maša Vinko, 6. a
Mentorica: Lidija Verlek

  

 

Jaz sem piščanček


Zjutraj sem prišel v šolo. Otroci so me cartljali. Malo me je bilo strah. Iz kapic in šalov so nama z bratcem naredili gnezdo, da sem lahko spal.
Jada Lia Glaser, 2. b

Imam velik kljun. S kljunom kljuvam, jem koruzo in pijem vodo. Na nogah imam kremplje. Živim v kokošnjaku. Imam rumen puh.
Eldar Sejdinović, 2. b

Ko sem se zjutraj zbudil, so me dali v škatlo. V šoli so me božali in naredili gnezdo iz oblačil. Ves dan so me samo božali in cartali.
Špela Založnik, 2. b

Zjutraj sem se zbudil in dali so me v škatlo. V šoli so me učenci božali in mi naredili gnezdo iz oblačil. Dali so mi tudi hrano in vodo.
Ajda Kristovič, 2. b

Ko sem se zjutraj zbudil, so me dali v škatlo in potoval sem v 2. b razred. Ko sem prišel so me učenci božali. Strah me je bilo. Ko so mi naredili gnezdo, me ni bilo več strah.
Amadej Brin Ciglar, 2. b
Mentorica: Nataša Vauda

Masa Kosec 2b
Avtorica: Maše Kosec, 2. b
Mentorica: Nataša Vauda

  

 

Maja Bolcar 1b
Avtorica: Maja Bolcar, 1. b
Mentorica: Breda Pisar, Silva Ilec

Jaz sem slon

Jaz sem slon, ti pa ne,
jaz imam rilec, ti pa ne!
Vsak lahko spleza nate,
name pa nobeden.

Jaz sem slon, ti pa ne,
jaz sem velik, ti pa ne,
vsak si upa blizu tebe,
k meni pa nobeden!

Avtorica: Ina Mlakar, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

  

 

 


Volk, lisica in zajec


Nekoč sta živela na vrtu zajček in lisica. Ko sta se nekega dneva pogovarjala na vrtu, sta na sosednjem vinogradu zagledala, kako volk prekopava vinograd, za posaditev vinske trte.
Ker nista mogla samo gledati, sta se odločila, da mu odneseta zvrhan lonec medu in se tudi ponudita, da mu pomagata. Ko so se vsi trije odločili, da bodo pridno delali, je lisica iz bližnjega gozda slišala, kako se ji zahvaljujejo za pomoč.
Ker je zajček postal lačen, je šel pod grm, kamor je volk skril poln lonec medu.
Ko se je najedel medu, se je vrnil in povedal, da se je najedel dobro in sladko. Kopali so naprej, ko je zajček spet odšel pod grm in jedel med. Ker sta volk in lisica postala zelo utrujena od dela, sta zaspala.
Zajček pa je še tretjič odšel pod grm in pojedel ves med. Ko sta se zbudila, sta postala lačna in odšla, da bi se malo najedla medu. Vrnila sta se s prazno posodo in jezno renčala, kdo je pojedel ves med.
Nedolžni zajec se je branil, da ga on že ni pojedel. Lisička pa je volku pokazala zajčkov gobček še vedno namazan z medom.
Takrat je volk zarenčal in planil proti zajčku, da mu bo raztrgal vrat. Zajček se je spustil v dir, volk pa za njim. Zajčka ni mogel ujeti, zato mu je le odgriznil rep. Zajček je nato sam živel na vrtu, lisica pa se je odselila k volku.

Avtor: Alen Kumer, 6. b
Mentorica: Karmen Ivančič

Neza Hribernik 4a

Avtorica: Neža Hribernik, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

 


Radovedni zajček


Nekoč je živel zajček. Bil še je čisto majhen, komaj dva meseca star, ko je zapustil svoj dom in odšel v svet.
Hodil je po vaseh, mestih, državah … dokler ga nekega dne ni zmotil hrup, ravno ko je legel k počitku. V tisti vasi je živela zvitorepa lisica, čeprav repa skorajda ni več imela. Veste ta naša lisica je celo kožo velikokrat odnesla le za mišjo dlako. Bila je tatica, ki ji ni bilo enake in je kradla kure, peteline, goske in race pa tudi vino je ponekod že šlo.
Lisici so nastavljali zanke in uganke in pasti. Nekega dne pa so se odločili, da bodo lisico sami ujeli in pokončali, saj je v vasici začela razgrajati in povzročati popravljivo škodo.
Torej, kmetje so šli v dir za lisico, ona pa pred njimi za že kar smešno razdaljo. Lisica se je počasi upehala in kakšna sreča je bila, da je srečala zajčka. »Hej prijatelj,« mu je dejala, »bi me lahko kam skril? Kmetje me namreč lovijo …« Zajček, ki je bil dobrega srca, ji je ustregel. Stlačil jo je v vrečo, jo zavezal in se ulegel nanjo.
Kmalu zatem so mimo pridrveli kmetje. Vprašali so ga: »Ali si videl kje lisico?« Zajček je prikimal in pokazal v smeri juga. Ko so bili kmetje dovolj daleč vstran, je zajček odvezal vrečo in izpustil lisico. Ta je takoj, ko je lahko, skočila na zajčka, da bi ga ubila.
Zajček je urno stekel v luknjo, kjer ga lisica ni mogla doseči in je rekel: »Kaj je zdaj to? Jaz sem te rešil, ti pa bi me požrla. Mar je to pravično?« Lisica je debela pogledala in rekla: »Poslušaj pravice NI!!!«
Zajček ji je predlagal: »Dobro no. Pogodiva se … Poiščiva kakšno žival in če bo ta rekla, da pravice ni, me lahko ubiješ.« Lisica, ki je verjela v svojo zmago, je stavo sprejela in tako sta se odpravila globoko v gozd.
Dolgo nista videla žive duše, ko se z drevesa počasi spusti lenivec. »Pozdravljena, čutim, da potrebujeta pomoč.« Da, lisico sem rešil pred ljudmi, zdaj pa me želi ubiti«, potarna zajček. Lenivec odvrne: »Zapleten primer, prav zares. Dajta zaigrajta, da bom lahko presodil.« Tako je lisica spet zlezla v vrečo, zajček pa jo je zavezal.
Lenivec je zajčku rekel: »Zate ni več nevarnosti, pa tudi kmetje bodo lahko živeli v miru. Ti lisica pa boš v vreči, dokler ne ugotoviš, da ima vsak pravico do življenja.«

Avtorica: Tinka Munda, 7. b
Mentorica: Karmen Ivančič

 

  

 

Jaz sem lev

Jaz sem lev, ti pa ne,
mam čekane, ti pa ne,
jaz lovim plen, da ga pojem,
ti pa tega ne zmoreš!
Jaz sem lev, ti pa ne,
hitro tečem, ti pa ne,
mam štiri tace in prelepo grivo,
ti pa samo dve nogi in skuštrane lase.
Jaz sem kralj, ti pa ne,
imam brlog, ti pa ne,
jaz sem kralj velike džungle,
ti pa samo človek!

Avtorica: Katja Čuš, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

Jasa Lovrec 1.b
Avtor: Jaša Lovrec, 1. b
Mentorica: Breda Pisar, Silva Ilec

  

 

 
Nejo Fras 8b
Avtor: Nejo Fras, 8. b
Mentorica: Karmen Ivančič 


Zlati oreh

Nekoč sta živela brata, ki sta imela rada živali. Doma sta imela že zajčka, divjega prašiča, muco, psička, lisico, fazana in srnico. Zelo rada sta se z njimi igrala. Vso hrano sta porabila za živali. Sama skoraj nista imela kaj za jesti.
Nekega dne sta se odpravila v gozd po hrano za živali. Na poti sta našla veveričko, ki je ležala na tleh. Pobrala sta jo in odnesla domov. Ko sta prišla domov, sta ugotovila, da nimata hrane za veveričko. Odhitela sta nazaj v gozd in nabrala lešnike. Ko sta se vrnila, veveričke ni bilo več. Na njenem mestu je ležal zlati oreh. Bila sta presenečena. Pospravila sta ga v leseno skrinjico. Naslednji dan je bila skrinjica polna zlatih orehov in lahko sta si kupila veliko hrane.
Tako sta z živalmi živela srečno do konca svojih dni.

Avtor: Taj Janžekovič, 3. a
Mentorica: Sonja Plajnšek

 

  

LjupkaMia Marin 3b
Avtorica: Ljupka Mia Marin, 3. b
Mentorica: Irena Prelog

Moje ribice

Moje domače živali so ribice v akvariju. Imam šest zlatih ribic in enega polžka. Ribice so zelo nagajive, saj se zelo rade skrivajo za rastlinami. Hranim jih vsaki drugi dan.

Avtor: Jure Matjašič, 2. a
Mentorica: Dunja Stošič

 

 

Ana, prijazni pajek in gremlini

V mestu za devetimi hribi in tremi rekami je živela deklica po imenu Ana.
V svoji sobi jo je vsak večer čuval prijazni pajek. Tako je nekega dne prišel v njeno sobo gremlin. Bil je zelen, majhen, z belo črto na glavi. Bil je poveljnik teh majhnih pošasti. Ko ga je pajek zagledal, se je prestrašil. »To je gremlin,« je rekel. Gremlin je prišel do pajka ter se pretvarjal, da ga hoče pojesti.
Pajek je pred sabo spletel mrežo. Gremlin ni mogel do njega. Skočil je na mrežo in jo raztrgal. Pajek je bil v nevarnosti. Ta majhen stvor se je obrnil in šel proti deklici Ani. Splazil se je do nje, skočil nanjo, a deklica se je zbudila ter hotela zakričati, vendar jo je gremlin samo žgečkal po podplatih. Gremlin je pričel razmetavati. Naredil si je kokice z Aninim aparatom in se zmočil. Razmnožil se je, saj se gremlini tako razmnožujejo. Tako je nastalo osem novih gremlinov. Ko je Ana pogledala naokoli, je imela sobo prekrito s kokicami in vreščečimi gremlinčki. Ana je spoznala, da ji te majhne pošasti nočejo nič hudega. Tudi pajku so postali všeč, ko je spoznal, da niso nevarni.
Skupaj so si priredili zabavo. Peli so, plesali in jedli kokice. Ko je sonce vzšlo, je gremline skurilo, ker ne prenesejo sončne svetlobe. Tako je bilo konec zgodbe o gremlinih. Ana pa je cel dan čistila svojo sobo.

Avtorica: Ana Grešak, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

Neza Plajnsek 1a
Avtorica: Neža Plajnšek, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič

 

 

 Zoja Stater 5a
Avtorica: Zoja Stater, 5. a
Mentorica: Irena Golob





Tiana Munda 4b
Avtorica: Tiana Munda, 4. b
Mentorica: Renata Sužnik

Vsiljivec na kmetiji

Nekega sončnega jutra je živali na kmetiji zbudil glasen krik petelina. Kmet Štefan je kot po navadi prišel do hleva, kjer je pomolzel krave, da je zjutraj njegova družina imela sveže mleko pri zajtrku. Od hleva je še stopil do kokošnjaka, kjer je preveril, ali so njegove pridne kokoši izvalile že kakšno jajce. Stopil je do zajcev in jim ponudil malo sveže utrganega korenja. Ko se je sprehajal po svoji domačiji, je zagledal mačko.
»Kdo pa si ti? Si se izgubila?« je vprašal majhno, prestrašeno in izgubljeno mačko, ki je stala pred vhodom. Njen pogled je bil tako prikupen. Preprosto je ni mogel pustiti same. Bog ve, kje vse je tavala in kdaj je bil njen zadnji obrok. Previdno jo je dvignil in pogledal, ali ima ovratnico, vendar je ni imela, zato se je odločil, da jo obdrži. V posodico ji je nalil svežega mleka.
»Poimenoval te bom Luna.«
Saj je na trebuščku imela bel puhek v obliki Lune. Luna je ravnokar jedla in na enkrat zaslišala korake, ki so se ji približevali.
»Poglej, poglej, kdo pa si ti?« je hinavsko zakokodakala kokoš.
»Ime mi je Luna,« je prestrašeno odgovorila.
»Kaj pa počenjaš tukaj Luna?« je po smehu joče dodal zajec.
»Izgubila sem se, ta kmetija je bila edino kar sem videla, zato sem se zatekla sem,« je prijazno odgovorila.
»A tako torej, praviš, da si se izgubila,« je dejala miš, ki je splezala izpod krme.
Pred ubogo prestrašeno Luno se je nabiralo vedno več živali in nobena je ni zgledala vesela. Prestrašena se je zatekla k stari lipi blizu Štefanove hiše. Kokoš pa se je odpravila do krav, da bi jim povedala, kaj se dogaja na njihovi kmetiji.
»Hej! Poslušajte ve, nek trapast maček se je znašel na naši kmetiji, pil je vaše težko pridelano mleko. Sploh ni bil hvaležen.«
Krava začudeno pogleda in odvrne: »Res?«
Medtem v hlev pride še miš.
»In dela se nedolžno in prijazno v resnici pa sploh ni!« je jezno dodala miš. »Od tu mora čim prej, preden Štefan pozabi na vse nas,« reče zajec.
»Prav, prav, pomirite se. Mislim, da pretiravate. Vsi smo enakovredni, Štefan nas bo vse imel isto rad in predstavljajte si, kako bi se vi počutili na njenem mestu. Niste se pravilno odzvali. Mislim, da si Luna zasluži opravičilo,« je dejala krava, medtem ko so jo vsi gledali z odprtimi usti. Živali so veliko dale na mnenje krave, zato so jo upoštevale. Luni so se opravičili.
Zdaj so vsi prijatelji in na Štefanovi kmetiji živi samo mir in ljubezen.

Avtorica: Tamara Ciglarič, 9. b
Mentorica: Janja Radaš

 

 

Ema Plazovnik 4b
Avtorica: Ema Plazovnik, 4. b
Mentorica: Renata Sužnik

Zajec in lisica

Zajec in lisica sta si bila nekoč prava prijatelja. Kamor koli se je napotil zajec, ga je spremljala teta lisica. Potikala se je po gozdu, v detelji ali v zelniku. Sploh je bil zajec tiste čase zelo srečen.
»Striček zajček,« mu je rekla nekoč lisica, »ali hočeš, da skupaj posejeva žito?«
»Hočem, tetka.«
Posejala sta žito. Žito je sejalo, raslo in začelo zoreti. Prišel je čas žetve. Zajec in lisica sta vzela srpe in se odpravila žet. Pa je bolj in bolj pripekalo sonce, opeklo je lisico, ki je bila zelo lena in se je zvito pretvarjala.
»Zajček moj mili, ti žanji kar naprej, jaz pa moram iti na oni hribček, da bom podpirala nebo. Če bi se nebo zrušilo in bi padlo, bi pokrilo vse lepo žito.«
»Le pojdi, tetka,« je odgovoril zajček in je kar sam žeti. Lisica je odšla na hrib in na vrhu pokleknila, kot da bi podpirala oblake, ki so se prav tedaj pripodili po nebu.
Zajec je medtem požel žito na njivi, povezal v snope in spravil domov.
»Pridi, tetka, pomagala mi boš udarjati!«
»Kar ti mlati, striček zajček; tudi danes moram podpirati nebo, da se ne bo zrušilo in pokrilo vsega žila.«
Zajec je nagovoril vola in pobral vse žito. Ko je vse delo opravil, je poklical lisico; »Ej, tetka, pridi, da si bova razdelila žito!« »Sem že tu!« je prihitela lisica. Vzela je žitno merico in dejala: »Tebi, zajček, eno merico, meni pa devet, ker sem ti tetka.« Zajček je žalosten pobral svoje žito in odšel. »Zakaj si tako žalosten?« ga je vprašal pes, ki ga je srečal.
Zajec mu je povedal vse od začetka pa do konca. Tedaj se je pes dvignil in mu rekel: »Povedi me v njen brlog!« Zajec je peljal psa v lisičji brlog. Pes je zlezel v brlog in se zakopal v žito. Drugi dan je začela lisica grebsti po žitu. Ko je tako brskala, je zadela na uho v žitu skritega psa. Mislila je, da je listek koruze in ga pustila. Tedaj pa je pes skočil in zadavil lisico.
Od tistega časa lisice smrtno sovražijo zajce.
Moralni nauk: Nastrada vedno tisti, ki je največ delal.

Avtorica:Eva Banfić, 7. b
Mentorica: Karmen Ivančič

 

 

 

Sara Pulaj 5a
Avtorica: Sara Pulaj, 5. a
Mentorica: Irena Golob

 

Papagajka Zlatka

Zlatka je zelo pridna. Spada v vrsto nimf. Zelo rada ima semena in priboljške. Ima svojo najljubšo igračko. Če nima družbe, čivka.

Avtorica: Mara Zebec, 2.a
Mentorica: Dunja Stošič



Moja Linda

Moja muca je črne barve in ima zelene oči. Je igriva in radovedna. Ponoči lovi miši, čez dan pa spi na kavču. Ko pa berem pravljico, me posluša. Rada je brikete. Svojo Lindo imam rada.

Avtorica: Frida Dimovski, 2. a
Mentorica: Dunja Stošič

 

 

Klara Hvalec 4b
Avtorica: Klara Hvalec, 4. b
Mentorica: Renata Sužnik

Moj Puhko

Moj mucek Puhko se rad igra. Je belo sive barve. Star je osem mesecev.
Ko je bil star tri mesece smo ga dobili od sorodnice. Puhko je zelo puhast in luštkan. Je nagajiv in zabaven mucek. Najraje krade moje špange in perlice za ustvarjanje. Z njimi v gobčku se podi po našem stanovanju. Vsako jutro me zbudi. Rad je božično travo in mačje prigrizke. Mojega Puhka imam zelo rada.

Avtorica: Lili Pacher, 2. a
Mentorica: Dunja Stošič

  

 

Pasja zvestoba

V starem skednju sredi podeželja, sta skupaj živela pes in lisica. Že od malih nog sta bila prijatelja, zato je bilo skupno življenje precej zabavno. A lisica ni videla ničesar, bila je popolnoma slepa. Vendar to psa ni niti za trenutek zmotilo. Bil je zvest prijatelj. Zmeraj ji je pomagal pri iskanju hrane, in lisica mu je bila za vse izjemno hvaležna.
Nekoč pa je na obisk prišla lisičina stara znanka, goska. Prinesla ji je nekaj zelo pomembnega. Bile so kapljice iz smrečje smole in le te so lahko lisici povrnile vid. Oba s psom sta se zelo razveselila. Lisica je rekla: »Kako sem vesela. Končno bom videla ta svet, o katerem sem toliko lepega slišala. In vse te barve, o katerih govorite.
Končno bom videla, kje živim in kakšni so moji prijatelji. Ali so res tako krasni kot je njihov glas slišati? Oh, pes, goska, videla bom, videla!« V vsako oko sta ji dala po dve kapljici in čez nekaj časa je lisica končno zagledala ta čudoviti svet, vse barve, dom in prijatelje. Bila je navdušena.
Tako lisica več ni bila odvisna od psa. Kmalu ga je nesramno odslovila iz skednja in začela novo življenje. Pes pa ni imel več doma.
Dolgo je taval in iskal dom. Blizu mlake je srečal žabe. Prosil jih je, če bi se lahko priselil k njim. Rekle so: »Kaj je s teboj! Saj si prevelik, da bi si z nami delil to majhno mlako.« Pes je šel naprej.
Na smrekovi vejici si je domek pripravljala sinička. Tudi njo je prosil, če se lahko priseli, ona pa je rekla: »Kaj je s teboj! Prevelik si, moja vejica bi se zlomila, če bi ti le stopil nanjo.« Ves obupan se je pes odvlekel dalje.
Po dolgi hoji je zaslišal lajanje. Stopil je za kamen in opazoval pse, kako so si med seboj lovili repe in izgledalo je, kot da se zelo zabavajo.
Brez da bi koga vprašal, se je pridružil njihovi igri, oni pa se sploh niso dali motiti. Takoj so ga sprejeli v svoj dom, niti vprašati mu ni bilo treba.

 

Povedal jim je tudi zgodbo, o njegovem življenju z lisico, ki ji je zmeraj ostajal zvest, ona pa ga je samo odslovila. Na koncu pa je rekal: »Do lisice sem bil dober, ona pa je storila nekaj, kar od nje nikoli ne bi pričakoval. A naposled sem našel kraj, kamor spadam. Vse se mi je povrnilo in neskončno sem hvalažen!«
Pes in lisica se nikoli več nista srečala. Kdo ve, če je lisici bilo vsaj malo žal. Ampak pes je našel prave prijatelje in zadovoljen je začel novo življenje.
Moralni nauk: Dobro se z dobrim vrača.

Avtorica: Vita Toplak, 7. b
Mentorica: Karmen Ivančič

Karin Rubelj 9b
Avtorica: Karin Rubelj, 9. b

 

 

Pes in mačka iščeta zavetje

Za devetimi gorami in desetimi vodami sta živela pes in mačka. Bližala se je zima. Postajalo je vedno hladneje.
Pes in mačka sta živela na ulici, v zavetju, ki sta si ga naredila. Bilo je iz kartona, ki sta ga našla. Mačka je nekega dne psu rekla: » Postaja hladneje in ne bova preživela zime, če si ne bova našla toplega zavetja.« Pes je odgovoril: » Slišal sem, da je nekje na sredi gozda koča v katero se lahko skrijejo živali čez zimo.« Mački se je zdela to odlična zamisel. Ampak do te koče je zelo daleč, zato sta se dogovorila, da se bosta odpravila na pot zgodaj zjutraj.
Zjutraj sta se vstala in začela hoditi. Hodila sta skozi zasneženi gozd. Sledil je najtežji del poti. Morala sta se spustiti po zelo visokem, poledenelem hribu navzdol. Razmišljala sta in se razgledovala po gozdu, kako bi to storila. Nato je pes opazil ob smreki smuči in sanke. Dogovorila sta se, da se bo mačka peljala s smučmi, pes pa s sankami. Bilo ju je strah. Ampak to ju ni zaustavilo.
Spustila sta se po hribu navzdol in varno sta prispela. Pred seboj sta zagledala kočo. Komaj sta čakala, da se pogrejeta ob toplem ognjišču. Znotraj koče sta najprej zagledala na mizi prstan, ki se je svetlikal. V koči je bila ženska, ki jima je povedala, da je prstan čudežen. Vsaki novi živali, ki pride ga izročim in z njim se lahko vrne v svoj dom in tudi nazaj v kočo.
Pes in mačka sta zimo preživela na toplem in udobnem In od takrat se vsako zimo vračata v kočo. Če še živita ju tudi tam med zimo najdemo.

Avtorica: Kiara Šegula, 6. b
Mentorica: Karmen Ivančič

Tia Simenc3 5b
Avtorica: Tia Šimenc, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

 

  

Iva gerl 5a
Avtorica: Iva Gerl, 5. a
Mentorica: Irena Golob

Medvedove smuči

Nekoč je v nekem gozdu živel medved. Pozno jeseni se je pripravljal na zimsko spanje.
Ko je že trdno zadremal, ga je nekaj prebudilo. Pred vrati svoje hiše je našel smuči. Nadel si jih je in ugotovil, da so zelo hitre. Tako zelo, da je lahko v eni minuti prevozil cel gozd.
S smučmi je prebudil cel gozd. Naslednji dan so živali vprašale medveda, ali se lahko dogovorijo, da si smuči izposojajo. Ker medved ni rad delil, se ni strinjal.
Pa je nekega dne prišel ježek in ga vprašal: »Kaj pa, če tekmujeva, kdo prvi pride čez gozd? Ti s smučmi, jaz peš. Če zmagam, so smuči moje.« Medved se je zakrohotal in sprejel izziv: »A, če jaz zmagam, boš mi celo leto prinašal sadje.« mu odgovori medved. »Velja.« zadovoljno reče ježek.
Že isti dan sta pričela. Medved je krepko vodil, dokler ga ni izdal nagon po zimskem spancu. Naslonil se je na drevo, si snel smuči in zadremal. Ježek ga je po treh dneh teka dohitel in prehitel. Po sedmih dneh pa je že prišel na cilj. Medved pa šele spomladi.
Medved mu je jezno predal smuči. A ježek, ki je bil dobrega srca, je smuči delil z vsemi živalmi v gozdu, tudi z medvedom. Vsaka žival je en dan imela smuči. Medved se je hitro pobotal z ježem in postala sta najboljša prijatelja. Jež je zato kljub temu, da je stavo dobil, medvedu poleti prinašal sadje.
Medved se je kmalu izučil kot tesar in vsem izdelal svoje smuči, da so se lahko smučali, kadar koli jim je bila volja.
Še danes imajo vsi smuči, če nimajo že avtomobilov.

Avtor: Urh Milošič, 6. b
Mentorica: Karmen Ivančič

Skok na naslovnico glasila

zdravasola-alpha-small  ekosola-alpha-small