Ponovno je za nami naporna sezona, ki nas je spet naučila, da zlate medalje niso narejena iz zlata, ampak iz znoja, odločnosti in redke zlitine, ki se ji reče vztrajnost.

Nismo se naučili samo nekaj novih pesmi, ampak smo vsi skupaj pridobili predvsem  delovne navade, občutek za timsko delo, odgovornost, vztrajnost in  samozavest. Slednja mi je pomembna predvsem pri mladih, saj živimo v času, ko je povsod pomemben le posameznik, njegovi dosežki, ocene… in če nisi med najuspešnejšimi, si hitro izgubljen.

In  zlata medalja  nam je zagotovo dvignila samozavest. Naučili smo se, da le s trdim delom pridemo do uspeha in da je ves prelit znoj zmeraj poplačan.

Petje je bilo nekoč del človeškega vsakdana. Peli so ob ognju, ob ritualih, ob vsakdanjih opravilih… Danes se je to nekako izgubilo med vso sodobno tehnologijo, ki marsikaj dela namesto nas, tudi poje med drugim…

Zato se mi zdi še toliko pomembneje gojiti to prečudovito navado, tako značilno za nas Slovence, zborovsko petje. Mogoče niste vedeli, a petje v skupini sinhronizira bitja naših src, med petjem skupina postane eno. Sproščata se hormona serotinin in oksitocin, ki lajšata stres, zaskrbljenost in sta povezana z občutki zaupanja in povezanosti. Vibracije, ki se med petjem premikajo sem in tja po prostoru, se kljub temu, da jih ne čutimo, dotaknejo tako našega fizičnega kot čustvenega stanja.

Upam, da bo v naših življenjih še veliko takšnih vibracij.

Zapisala: Jasna Drobne, zborovodkinja